Metodologija

sortiranje/razvrščanje

Prikaži vse zapise

(no Tag)   Zunajjezikovni kontekst   Funkcijska področja   Informacijska tehnologija   lingvistika   spletna stran  


Alpske besede  (citiranje)

Tipično alpske realije (kot so GAMS, CEMPRIN ali PLANINA) so pogosto poimenovane s predrimskimi substratnimi besedami. To jezikovno plast je prvi izčrpneje opisal Jakob; tvori jedro tako imenovanih alpskih besed. Ta izraz nikakor ni povsem enopomenski, saj sta ga nekoliko razširila Otto von Greyerz 1933, ki ga je skoval, in Johannes Hubschmid 1951, ki ga je močno populariziral: »Pod tem razumem besede, ki označujejo oblike zemljišča, naravne pojave, živali in rastline ali konkretne pojme, ki so v zvezi s človekovo dejavnostjo, besede, ki so se obdržale samo ali predvsem v alpskih narečjih ali ki živijo sicer na večjem področju, ki pa v Alpah pogosto kažejo poseben, ‚alpski‘ pomen. Alpske besede so lahko tudi germanskega ali romanskega izvora.« (Hubschmid 1951, 7; za zgodovino pojma v zadnjem času prim. Rampl 2011, 131 in naslednje)


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Analogna jezikovna geografija  (citiranje)

Razsežnosti znanja, ki so v vsebinskem obzorju VerbeAlpine, to je STVARI, KONCEPTI in BESEDE, so v analognem predstavitvem načinu tradicionalne jezikovne geografije med seboj praviloma prepletene zelo na gosto in dostikrat na čisto nejasen način. Zgled za to je AIS 1192a LA CASCINA DI MONTAGNA. Naslov karte ima najprej status koncepta, namreč STAVBA, »kjer dobro izobraženi sirar (‚planšar‘) s pomožnim osebjem po vseh pravilih predeluje mleko v sir, maslo, skutni sir«. Nato se da izvedeti, da gre za nadpomenko, saj mnogi stanovi služijo hkrati za skladišča za mleko in sir, medtem ko so v drugih primerih za to na razpolago posebne kleti za mleko in sir, ki so spet lahko prizidane ali prosto stoječe in skozi katere pogosto teče voda. Poleg tega je treba razlikovati »večinoma masivni kamniti stan« od lesenega itd. Z drugimi besedami: obstaja cela tipologija podrejenih in bolj specifičnih konceptov, ne da bi bilo vedno podrobno jasno, katera koča je mišljena z vsakokratno na karti dokumentirano besedo. Koncept na karti je torej pogosto podrejen in v nobenem kraju ni mogoče izključiti obstoja drugih izrazov za bolj specifične koče; narečni slovarji praviloma potrjujejo ta vtis. Hkrati imajo posebne vloge s KLETJO ZA MLEKO oziroma ZA SIR drugi koncepti, ki niso podpomenke besede STAN; potem je v isti legendi opozorjeno na pogosto prisotnost hlevov (za različne živali, tudi za svinje), torej na tretji koncept. Oznake za te, nadaljnje koncepte praviloma niso vnesene na topografske karte, ampak na rob v obliki seznamov, ki večinoma predstavljajo le zapise za nekaj krajev. Hkrati pa se na seznamih pogosto pojavijo večpomenske besede, ki v nekaterih krajih izkazujejo čisto drugačne koncepte. Primerjati je treba tip kort, ki je zapisan na seznamu pri konceptu PLANINSKI HLEV (ALPSTALL) v AIS, točki 107 in 109, čeprav je v enem od obeh zapisov (točka 109) dokumentiran čisto drugačen koncept, namreč ODPRT PROSTOR ZA SPANJE ŽIVINE IN MOLŽO PRI PLANINSKEM STANU.





Take nedoslednosti je treba pri digitalnem zajemu podatkov nujno odpraviti; tu je najvišja zapoved ostra ločitev imenovane vsebinske razsežnosti, tako rekoč sistematična dekonstrukcija ponujene informacije.





Nato je mogoče iz zbirke podatkov priklicati in vizualizirati vse informacije v konsistentnih kategorijah in v tako rekoč poljubni kombinaciji.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Betacode  (citiranje)

Z naslonitvijo na terminologijo projekta Thesaurus Linguae Graecae (TLG), pri katerem so v začetku sedemdesetih let 20. stoletja razvili ustrezno zasnovo za zapisovanje starogrških besedil s takratnimi sredstvi računalniške tehnike, se v okviru VerbeAlpine transkripcija kompleksnih pisnih sistemov z izključno uporabo znakov ASCII imenuje Betacode.
Preglednica ponazarja postopek na osnovi primera iz jezikovnega in stvarnega atlasa Italije in južne Švice (AIS):





Pri prenosu fonetične transkripcije po Böhmerju in Ascoliju, ki je uporabljena v jezikovnem atlasu, in iz nizov, ki so sestavljeni iz znakov ASCII, je najprej vzpostavljeno razlikovanje med osnovnimi in diakritičnimi znaki. Če obstaja osnovni znak v naboru znakov ASCII, je pri prenosu zastopan sam s seboj (kakor je vseskozi tudi v konkretnem primeru). Takoj za osnovnim znakom so potem zapisani vsi z njim povezani diakritični znaki, pri tem pa je vsak diakritični znak zamenjan s posebnim znakom ASCII. Razmerje med diakritičnimi znaki in znaki ASCII je v VerbiAlpini dokumentirano enoumno in predstavljeno v posebnih preglednicah podatkovne zbirke VerbeAlpine. Določen znak je, če je le mogoče, izbran po načelu optične podobnosti. Tako je v navedenem primeru kljukica pod uv besedi tu predstavljena z levim okroglim oklepajem: tu(. Diakritični znaki se, če izhajamo iz njihove razvrstitve ob osnovnem znaku, pišejo v zaporedju od spodaj navzgor in z leve na desno za osnovnim znakom. Po načelu optične podobnosti sledi pripadnost diakritičnih znakov znakom ASCII neodvisno od njihove semantike, ki jespecifična za konkreten vir; z drugimi besedami: tudi če ima kljukica pod osnovnim znakom v enem viru povsem drugačen fonetični pomen kot v drugem, bo v obeh primerih zapisana kot levi oklepaj, in sicer za osnovnim znakom. Semantične razlike so dokumentirane v transkripcijskih preglednicah za vsak vir posebej: urejajo pretvorbo znaka iz sistema Betacode v izhodno transkripcijo v skladu z mednarodno fonetično abecedo (IPA) – kodiranje v sistemu Betacode lahko torej glede na vir privede do zelo različnih kodiranj v sistemu IPA.
Opisani postopek ima celo vrsto prednosti:
– vnašanje podatkov poteka na navadnih tipkovnicah sorazmerno hitro in je popolnoma neodvisno od operacijskega sistema,
– prepisovalci ne potrebujejo znanja o fonetičnih transkripcijskih sistemih,
– zapisati je mogoče poljubne (diakritične) znake, neodvisno od tega, ali so v unikodu ali ne, in
– elektronski zajem podatkov poteka brez izgube informacij.
Kodiranje v sistemu Betacode se da z zamenjevanjem pretvoriti v skorajda vse poljubne druge transkripcijske sisteme. Pri takih pretvorbah prihaja do izgube informacij, ki pa so upravičene zaradi narave transkripcijskih sistemov. Tako fonetična transkripcija po Böhmerju in Ascoliju razlikuje odprtnostne stopnje v natančnosti, ki v sistemu IPA ni predvidena.


(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija



Digitalizacija  (citiranje)

Digitalizacija v projektu VerbaAlpina ne pomeni preproste uporabe računalnikov za elektronsko obdelavo podatkov, ampak nasprotno in v bistvu digitalno globinsko obdelavo gradiva s sitematičnim in preglednim strukturiranjem in kategorizacijo.





Pri tem se uporablja skorajda izključno relacijski podatkovni model, pri katerem je podatkovno gradivo organizirano načelno v obliki preglednic. Preglednice so sestavljene iz vrstic (= zapisov, n-terčkov) in stolpcev (= atributov, polj, lastnosti), pri čemer se da vsako preglednico razširiti v vsako smer z dodatnimi vrsticami in stolpci. Med preglednicami obstajajo logične zveze, ki omogočajo smiselne povezave in ustrezne sinoptične prikaze (stike, joins) dveh ali več preglednic. Za urejanje preglednic uporablja VerbaAlpina trenutno sistem za upravljanje podatkovnih zbirk MySQL. Vendar pa preglednice niso vezane na ta sistem, ampak jih je mogoče npr. v besedilni obliki z enoumno določujočimi ločili za meje polj in podatkov (t. i. separatorji) skupaj z imeni stolpcev in dokumentacijo logičnih zvez (entitetnopovezavni model) kadar koli izvoziti. Trenutno pogosto rabljena struktura XML se na operativnem področju VerbeAlpine ne uporablja. V okviru vmesniškega koncepta pa je XML zasidran kot izvozni format.

Poleg logičnega strukturiranja podatkov igra v povezavi z digitalizacijo drugo osrednjo vlogo kodiranje jezikovnih znakov. Prav zaradi dolgoročnega arhiviranja podatkovnega gradiva je pravilno ravnanje s to tematiko zelo pomembno. VerbaAlpina se pri tem kar se da ravna po kodnih preglednicah in zahtevah konzorcija Unicode. Pri digitalizaciji jezikovnih znakov, ki doslej še niso bili sprejeti v unikodno preglednico, je posamezni znak digitalno zajet predvsem z nizanjem v obliki zaporedja znakov z unikodnega področja x21 do x7E (v območju ASCII). Ustrezne določitve pripadnosti so dokumentirane v posebnih preglednicah, s čimer je vedno možna poznejša pretvorba v unikodne vrednosti, ki bodo takrat morda na razpolago.


(auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija



Etimologija  (citiranje)

Razkrivanje jezikovnih plasti, stratigrafija, predvideva etimologizacijo. Etimološki komentar izhaja vsakič iz osnovnega tipa in sledi trem ciljem:
– določitev izvornega jezika leksemske osnove;
– utemeljitev občutka pripadnosti vseh tipov, ki so združeni pod osnovni tip; za to so odločilni pravila zgodovinske fonetike in semantična verjetnost konceptnih odnosov, ki tvorijo osnovo;
– rekonstrukcija poti izposoje, če je osnovni tip razširjen na več jezikovnih področjih; kakor hitro se jezik etimona na eni strani ne ujema z jezikom informatorjev na drugi strani, je samodejno ugotovljen jezikovni stik.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Etnolingvistična podobnost  (citiranje)

Z etnolingvističnega stališča tega projekta tvorijo osnovni tipi temelj večjezičnega alpskega prostora. V smislu sintetične predstavitve sta predvideni dve različni kvantitativni funkciji kartiranja.
  1. Najprej so zelo pomembne alpske besede; v celoti tvorijo tako rekoč fiktivni idealni tip, ki se mu bolj ali manj približujejo posamezni krajevni govori. Temu ustreza kartiranje stopnjevite podobnosti, ki jo navdihuje predstavitev champ gradient de la gasconité v ALG 6.
  2. Nato je po zgledu ASD kartirana relativna podobnost vseh zapisovalnih krajev med seboj, s tem ko so ugotovljeni in prikazani skupni osnovni tipi poljubnega zapisovalnega kraja in tisti poljubnega drugega kraja kot referenčne točke.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Zunajjezikovni kontekst



Etnolingvistika  (citiranje)

"On ne peut pas faire l'histoire des mots sans faire l'histoire des choses" (Jaberg 1936, 23).

V romanistični, predvsem pa v italijanistični raziskovalni tradiciji je bila dialektologija od samega začetka, v Italiji torej vsaj od Giuseppeja Pitréja, vedno zelo tesno povezana z družboslovjem, natančneje rečeno s sociologijo in etnologijo. V tej perspektivi se da celotno geolingvistiko razumeti celo kot poddisciplino nadrejene »etnoznanosti«. Ta izraz, ki je tu uporabljen kot prevod nemškega izraza Ethnowissenschaft oz. italijanskega etnoscienza (iz angleškega ethnoscience, se niti v Italiji niti v Nemčiji ni uveljavil. V zelo prodornem in informativnem priročniku Manuale di enoscienza Giorgia Raimonda Cardona (Cardona 1995) piše:

"[...] il prefissoide etno- permette un'immediata 'etnologizzazione' di qualunque sottodisciplina [...]. L'inglese offre ancora un altro tipo di formazione, quella con folk- (folk-taxonomy), che ha però lo svantaggio di non essere atrettanto facilmente esportabile quanto il suo concorrente grecizzante.
Il termine con etno- copre però due cose distinte, nella letteratura: etnobotanica può significare:
a) una vera botanica scientifica, ma ritagliata sull'habitat, uso ecc. di una specifica etnia;
b) la scienza botanica posseduta da una specifica etnia.
Nel primo caso, il ricercatore è soprattutto un naturalista, che compie il suo lavoro consueto, anche se con una particolare attenzione alle denominazioni locali ecc.; nel secondo il ricercatore è piuttosto un antropologo conoscitivo, che studia come venga categorizzato il mondo naturale da una data etnia; dei dati naturalistici egli si servirà soprattutto per ancorare le classificazioni così individuate a referenti reperibili e riconoscibili anche per chi è esterno alla cultura studiata. [...]
Gran parte dell'analisi etnoscientifica si basa sull'analisi di enunciati della lingua del gruppo [...] " (Cardona 1995, 15 f.; poudaril ThK)

Tako skicirana etnoscienza se v tradiciji Združenih držav Amerike imenuje cultural anthropology (deu. Kulturanthropologie). Posebno v nemškem jezikovnem prostoru pa poleg tega obstaja razlikovanje med Volkskunde za raziskovanje domače kulture ali domačih kultur in Völkerkunde za raziskovanje tujih, posebej še neevropskih kultur. V sodobnosti se zato namesto tega govori o etnologiji s posebnim podpodročjem, imenovanim evropska etnologija (v smislu narodopisja, Volkskunde). Oznaka Ethnolinguistik zato tudi ni enoumna, ker je pogosto omejena na jezikoslovne raziskave neevropskih kultur (prim. Senft 2003), čeprav evropskega naj ne bi izključevala; kategorično ločevanje se glede na naraščajoče množične in obsežne migracijske tokove tako ali tako čedalje bolj kaže kot nesmiselno.

V navedenem Cardonovem odlomku je treba pojasniti neko nejasnost, in sicer v zvezi s prefiksoidom etno-, ki se po eni strani uporablja kot sinonim angleškega folk in po drugi strani v zvezi z etnia. S folk (v folk-taxonomy itd.) je opozorjeno na vsakdanje znanje ali na znanje iz življenjskega sveta ter na šege laikov oz. neznanstvenikov in ravno v tem smislu naj bi tudi Ethnie-, etnija (oz. ethno-, etno-) opozarjalo na kulturne skupnosti vsakdanjega sveta, ne da bi impliciralo idealizirane predstave o homogenosti, starinskosti, socialni zaključenosti itd. Cardonovo razlikovanje (a proti b) še naprej opozarja na dve komplementarni raziskovalni perspektivi v kulturoloških in družboslovnih znanostih.

Skupno se sme dialektološke raziskave v Cardonovem smislu (tudi naknadno) označiti za »etnolingvistične«, če zbirajo in analizirajo jezikovne podatke v tesni zvezi z vsakdanjo kulturo govorcev.

V romanistični tradiciji se je ta usmeritev uveljavila s prototipskim Jezikovnim in stvarnim atlasom Italije in Južne Švice (Sprach- und Sachatlas Italiens und der Südschweiz) (AIS); zaznamuje nedvomno največjo razliko in napredek v primerjavi z ALF, kot je ne brez zanosa zapisal Karl Jaberg. Pasus, pomenljiv glede na samoumevnost AIS in zgodovino znanosti, si vsekakor zasluži, da ga izpostavimo:

"L'importance des «choses» n'a pas échappé à l'esprit de Gilliéron [...] Que Gilliéron ait complètement négligé ce point de vue dans la conception de l'Atlas et qu'il n'en ait tenu compte qu'en passant dans ses autres publications, c'est un fait d'autant plus étrange qu'il connaissait fort bien les «choses» et s'y intéressait passionnément. A-t-il approuvé l'enseignement que Ferdinand de Saussure a tiré de ses incursions dans les domaines limitrophes de notre science, à savoir que la «linguistique a pour unique et véritable objet la langue envisagée en elle-même et pour elle-même», principe qui, malgré l'admiration que j'ai pour le grandsavant genevois, m'a toujours semblé singulièrement rétrécir le champ d'action du linguiste." (Jaberg 1936, 27 f.)

Jaberg izrecno in povsem po pravici kaže na to, da saussurjevski strukturalizem ravno v tej točki ohranja mladogramatične predstave; s stališča sodobne geolingvistike torej poskus, da bi opazovali jezik kot »modul«, ki se ga da izolirati, nikakor ni zaznan kot nova paradigma, temveč naravnost kot tradicionalističen:

"La conception du Petit Atlas phonétique du Valais roman [prav tako Gilliéronovo delo; TK] et celle de l'Atlas linguistique de la France remontent à une époque qui était encore sous l'empire des néogrammairiens, et on sait ce que les néogrammairiens doivent aux sciences naturelles. Ce n'est certes pas un hasard que le Cours de linguistique générale s'en ressente également. M. Jud et moi, nous avions pas ces attaches avec les néogrammairiens, Gilliéron lui-même nous avait aidés à les rompre. Nous étions en revanche fortement impressionnés par les brillants articles de Meringer et de Schuchardt. La réalité des choses était autours de nous. Nous avions nous-mêmes parcouru les pays romans ; nous avions recueilli sur le terrain des observations ethnographiques et folkloriques. Comment en rester aux mots? Tout en sauvegardant le caractère essentiellement linguistique de notre ouvrage, nous croyions devoir fournir à l'historien des mots les données nécessaires pour se faire une idée des choses, afin qu'il ne bâtisse pas dans le vide." (Jaberg 1936, 28).

Smer etnolingvistično usmerjene tradicije italijanske dialektologije se kaže v raziskavi Huga Plomteuxa (Plomteux 1980) Cultura contadina in Liguria, ki je nastala z opazovanjem udeležencev. Etnolingvistično zelo dobro, v primerjavi z drugimi regijami mogoče najbolje je predstavljena Sicilija. Navestii je treba predvsem objavo Fanciullo 1983 in mnoga druga pomembna dela, ki so nastala v okviru atlasa Atlante linguistico della Sicilia; o raziskanih kulturnih tehnikah in tradicijah nas informirajo  Bonanzinga/Giallombardo 2011, Matranga 2011, Sottile 2002 in Castiglione 1999.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Zunajjezikovni kontekst



Georeferenciranje  (citiranje)

Bistveno razvrščevalno merilo pri podatkih, s katerimi upravljamo v VerbiAlpini, je georeferenciranje z uporabo širinskih in dolžinskih stopinj. Natančnost tega referenciranja se spreminja glede na tip podatkov, pri čemer pa si načelno prizadevamo za kar se da, do metra natančno referenciranje. Pri jezikovnih podatkih iz atlasov in slovarjev je na splošno možno le sorazmerno približno referenciranje v sorazmerju s krajevnim imenom, pri npr. arheoloških podatkih pa je dejansko možno do metra natančno georeferenciranje. Shraniti je mogoče pike, črte (recimo ceste, reke ipd.) in ploskve. S tehničnega vidika se uporablja predvsem tako imenovani format WKT), ki ga v zbirki podatkov VerbeAlpine s funkcijo geomfromtext() (https://dev.mysql.com/doc/refman/5.7/en/gis-wkt-functions.html) pretvorimo v specifični format MySQL in ga tako shranimo. Do izvoza v formatu WKT pridemo s funkcijo astext() v formatu MySQL.
Referenčni raster georeferenciranja je mreža političnih občin v alpskem prostoru, ki so – po potrebi – lahko predstavljene ali kot ploskve ali kot točke. Osnova pri tem so poteki mej občin po stanju približno leta 2014, ki jih je VerbaAlpina dobila od svojega partnerja, Alpske konvencije. Neprestano aktualiziranje teh podatkov, ki se zaradi neredkih upravnih reform vsekakor zelo pogosto menjajo, je nepotrebno, ker gre s stališča VerbeAlpine samo za geografski referenčni okvir. Točkovna predstavitev rastra občin se izpelje iz občinskih mej algoritemsko in torej sekundarno. Izračunane občinske točke predstavljajo geometrična središča občinskih ploskev in kvečjemu slučajno označujejo glavni kraj ali celo njegovo središče. Po potrebi se lahko skupni podatki posamič ali nakopičeni odslikajo na izračunano občinsko točko. Tako je recimo pri jezikovnih podatkih iz atlasov in slovarjev.


(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija Zunajjezikovni kontekst



Imenoslovje  (citiranje)

Imenoslovni rezultati, še posebej krajevna imena, so temeljni za oceno jezikovne spremembe, ki je preživela poselitvenogeografsko kontinuiteto (prim. glede Alp že Steub 1867 in Greyerz 1933). Tu je treba ločiti dva semantična tipa. Na eni strani so bile antične oblike prevzete iz substratnih jezikov (»tistih pogosto neprijetnih izdajalcev starih časov«, kot je samozadovoljno posmehljivo zapisal Steub 1867, 142). Njihovo razkrivanje mora upoštevati pravila zgodovinske fonetike in hkrati računati z mnogimi izjemami, ki jih povzročajo ljudskoetimološke remotivacije. Na drugi strani pa so »govoreča« imena, s katerimi so bili eksplicitno imenovani govorci substratnih jezikov, npr. v alemanskih in bavarskih imenih z osnovo wal(l)-, walch-, welsch- ‘romanski‘ (prim. klasično delo Ernsta Schwarza Schwarz 1970). Ravnanje lahko poteka iz dveh nasprotujočih si perspektiv, namreč če ob izhajanju iz antičnih rezultatov (v potopisih, na miljnih kamnih idr.) iščemo mlajše ali aktualne ustreznice ali pa v nasprotni smeri za aktualne oblike identificiramo etimone v obliki antičnih rezultatov ali jezikoslovnih rekonstrukcij.
Prva perspektiva je zaradi preglednih vhodnih podatkov vsekakor preprostejša, saj daje osnovni nabor rimskih imen, ki jih je mogoče večinoma dobro lokalizirati, ta nabor pa je mogoče sistematično razbrati. Veliko zahtevnejša in tudi precej povednejša je obratna perspektiva. Tu v veliki meri manjkajo razmere za uspešno obsežnejše delo, mnoga področja imenoslovno niso raziskana, ker manjkajo tako novi kot tudi zgodnejši podatki. Vsekakor pa je bil s švicarskim portalom krajevnih imen storjen obetajoč začetni korak.
Poleg imen naselij je pomembno prav dokumentiranje ledinskih imen (npr. v gorah, hribih in na planinah), ker omogoča sklepanje na kontinuirano rabo zemljišča. K temu tale, čisto začasni primer. V pomembni študiji o zgodnjesrednjeveški poselitvi južne Zgornje Bavarske in sosednjih tirolskih in salzburških področij piše Franz Weindauer 2014 o rezultatu obsežne raziskave arheoloških najdenin: »Primerjava z rezultati krajevnega imenoslovja in raziskave, kateremu svetniku je posvečena kaka cerkev, je pokazala, da že v poznorimskem času poseljene regije ponovno nedvoumno opozarjajo na romansko življenje v zgodnjem srednjem veku. K temu spadajo v prvi vrsti področje Ammerseeja, področje Werdenfelser Land, vzhodno področje Chiemseeja in Rupertwinkel, pa tudi na primer področje pri Mangfallknieju, Rosenheimu in Starnberškem jezeru.« (Weindauer 2014, 249) Pri tem se razdelitev arholoških najdišč v alpskem delu raziskovanega področja čisto jasno ravna po poteh čez prelaze, na primer ob poti čez Brenner, ki se v Inssbrucku (gledano z juga) razdeli na zahodno vejo (čez Zirlerberg proti Garmischu in v Predalpje) in na vzhodno vejo (ob Innu navzdol).
Že površni toponomastični pogled na razsežno pogorje Karwendel, ki leži v kotu teh dveh poti in ki do danes ne pozna niti enega samega malce večjega naselja, spravlja na razdalji nekaj kilometrov na dan jasne romanizme ali romansko posredovane predrimske besede:
* Fereinalm: veranum, prim. spa. verano ‘poletje’ in Vereinatunnel v Spodnjem Engadinu;
* die Krapfenkarspitze: k predrimski bazi *krapp- ‘skala’, prim. retoromansko crap z mnogimi potrditvami v retoromanskem krajevnem imenoslovju (prim. Schorta 1964, 111–114);
* Pleisenspitze: k predrimski osnovi *blese ‘strmo travnato jalovišče’, prim. retoromansko blaisch, blais, bleis, bleisa (prim. DRG 2, 373 in prav tako številne toponomastične potrditve v Schorta 1964, 44–46);
* Hochgleirsch: k lat. glarea ‘prod’ + --iciu s premikom naglasa na prvi zlog; prim. švicarske ustreznice, kot je retoromansko krajevno ime glaretsch v Disentisu (prim. Schorta 1964, 164) in vzhodnošvicarsko alemansko krajevno ime Glaretsch v Pfäfersu (prim. ortsnamen.ch);
* Larchetalm: laricetum ‘macesnov gozd’, iz larix + --etum, prim. številne retoromanske potrditve tipa laret, k varianti lat. larictum v Schorta 1964, 185;
* gorsko ime Juifen iugum ‘prelaz’, spet nekaj široko razstrosenih vzporednic, prim. krajevna imena Juferte v Simmentalu južno od Berna, več pojavitev oblik Juf und giuf, giuv v Graubündnu (vse to na portalu krajevnih imen Švice), pa tudi Jaufenpass na Južnem Tirolskem; malce vzhodno od Juifen je gora Guffert, katere ime je treba postaviti ob prej imenovano simmentalsko različico.
Skrbna analiza bi razkrila še veliko več. Pri zadnjem primeru je opazna ne več latinska, ampak romanska glasovna podoba (-g- > -v-, -f). Vsi ti prevzemi predpostavljajo stik z romansko govorečim prebivalstvom, ki je uporabljalo gorovje za obstoj in pač tudi za akulturacijo na svojo življenjsko obliko. V tem smislu se je izrazil že Gamillscheg 1935, 306: »Alemanski in bajuvarski kmet, ki se na na novo poseljenih tleh mukoma dokoplje do sadu in plodu, predstavlja povezavo z Romani, ki so delali v enako trdih razmerah. Nič ne kaže jasneje, da tu ni bilo mednacionalnih bojev, kot dejstvo, da so staroromanska krajevna imena in mlajša nemška tu soobstajala naprej prav tako v miru kot Ladinci in nemški Tirolci. Vdor Alemanov in Bajuvarov v retijsko-noriške Alpe ni povzročil nikakršnega kulturnega uničenja.«

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Induktivno raziskovanje kulturnega prostora  (citiranje)

Projekt postavlja v središče zanimanja Alpe kot en sam kulturnoprostorski kompleks, ker izhaja iz pričakovanja skupnih kulturnih tehnik v celotnem alpskem prostoru. Osnova za to je v prilagoditvi enakim ali vsaj zelo podobnim življenjskim razmeram v visokogorju in v samoumevni razširjenosti ustreznih spretnosti in izročil, ki so povezana s tem. Ker se te skupne značilnosti jezikovno jasno kažejo v ustreznih oznakah, ni primerno, da bi alpsko kulturo stvari opisovali tako rekoč od zgoraj navzdol v zoženih okvirjih posameznih jezikovnih skupnosti, tj. v trdni mreži raziskovalnih točk na vnaprej določenih jezikovnih ali narečnih področjih; to večinoma ustreza namenom dialektologije, ki meri na kar se da popoln opis posameznega področja in v najboljšem primeru specifičnih različkov. V tukajšnji perspektivi medjezične jezikovne geolingvistike se morajo v nasprotju s tem področja razširjanja kulturnih izročil in njihovih jezikovnih oznak induktivno razkriti od spodaj navzgor, tj. iz nabora kar se da številnih lokalnih ugotovitev.
Temeljno načelo je v tem, da operiramo izključno s podatki, ki se jih da georeferencirati, in – ne glede na pripadnost krajev Alpski konvenciji – ne določati obsežnih kategorij. H kulturnoprostorskemu profiliranju alpskega prostora lahko prispevajo dopolnilni podatki, ki prinašajo aktualne ali zgodovinske informacije o družbeni organiziranosti prebivalcev in/ali o njihovi infrastrukturni povezavi in o gospodarjenju s prostoroa. Glede na zgodovinsko rekonstrukcijo alpskega kulturnega prostora je zaželeno uskladiti področja arheološke navzočnosti z areali jezikovnih ostalin in vizualizirati kartografijo stvarnih in jezikovnih plasti; prim. z arheološkega stališča na splošno Häuber/Schütz 2004a in zgledni kölnski atlas mestnih plasti (prim. Häuber/Schütz/Spiegel 1999 in Häuber u.a. 2004).


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Jezikovne družine v alpskem prostoru  (citiranje)

Na ozemlju Alpske konvencije in s tem na raziskovalnem področju VerbeAlpine se tradicionalno govorijo jeziki treh jezikovnih družin. Vse tri so predstavljene z narečnimi kontinuumi, katerih razčlenjenost je odvisna, kot je znano, tudi od razsežnosti prostora, na katerem so razširjene. Razdrobljenost romanskega področja je močnejša kot razdrobljenost romanskega in ta spet močnejša kot slovanskega; o narečnih razmerah informirajo ustrezni jezikovni atlasi, katerih raziskovalne točke so povezane v obsežno večjezično mrežo. Na ravni nadrejenih nacionalnih jezikov oz. regionalno implementiranih jezikov manjšin pa je nadalje razčlenjen le romanski alpski svet (Romania alpina). Kajti poleg francoščine in italijanščine je tu po merilih političnega priznanja v Švici in v Italiji treba navesti okcitanščino, frankoprovalsanščino) ali arpitanščino, ki postaja politično uradna, retoromanščino, dolomitsko ladinščino in furlanščino. Vendar pa slovanski (Slavia alpina) in germanski alpski svet (Germania alpina) s slovenščino in nemščino poznata vsak po le en standardni jezik. Kar se tiče pluricentrične nemščine, pa je seveda treba vsaj za Švico, Nemčijo in Avstrijo razlikovati sobivajoče nacionalne standardne različke.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Jezikovni atlasi v alpskem prostoru  (citiranje)

Od zahoda proti vzhodu je alpska narečna pokrajina dokumentirana s temile atlasi, ki deloma še niso dokončani:
  • romanski alpski svet: ALF, AIS, ALI, ALP, ALJA, ALEPO, CLAPie, APV, ALAVAL, ALD-I, ALD-II, ASLEF;
  • germanski alpski svet: SDS, VALTS, BSA, SONT, TSA, SAÖ;
  • slovanski alpski svet: SLA.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Jezikovni stik  (citiranje)

Pri jezikovnem stiku, h kateremu spada tudi stik različkov, razlikujemo dva v osnovi različna tipa, pač glede na to, ali gre – na ravni jezikovnega sistema – za trdne, od govorca neodvisne integrate (»izposojenke«) ali za – na ravni govorca – individualne pojave. Slednji se spet lahko uporabljajo stalno ali pa priložnostno, kar so tako imenovani preklopi (switchings). Ta pridržek je treba tudi pri interpretaciji starejšega gradiva iz atlasov upoštevati vedno takrat, ko informator prispeva obliko, ki je blizu standardni, ali na dvojezičnih področjih obliko vsakokratnega drugega jezika. Teoretično temeljna razlika je ob upoštevanju jezikovnih podatkov bolj ali manj verjetna, vendar pa nikoli povsem jasna. Tu zagotavlja zanesljive informacije le večje število informatorjev, ki postaja z družbenimi mediji (social media) čisto realna možnost.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Kartografija  (citiranje)

Kartografija je morda ne povsem nesporen, pa vendar zelo zanesljiv postopek jezikovne geografije, saj služi enako dokumentiranju kot tudi vizualizaciji prostorskih odnosov (prim. prispevke v Lameli 2010). Običajni postopki se jasno ločijo po jedrnatosti; pri tako imenovanih »analitičnih« kartah so prikazane jezikovne (delne) izjave, tako da je v ospredju predvsem dokumentacija, razkrivanje dejanskih prostorskih odnosov med dokumentiranimi oblikami pa je prepuščeno bralcu. Pri tako imenovanih kartah s točkovnimi simboli pa so s »sintetičnimi« dodelitvami simbolov neposredno izraženi prostorski odnosi med posameznimi izjavljalnimi vidiki. Kvantitativne odnose se da izraziti le tako. Spletno kartiranje kombinira oba postopka, ker na prvi pogled sicer kaže »sintetične« karte, na drugi pogled – po kliku na simbol – pa omogoča dostop do (delne) izjave.
Hevristični potencial kartografije je dokajšen; zato je uporabniku VerbeAlpine dana možnost, da na sinoptičnih kartah kombinira in kopiči različne podatkovne razrede iz ene kategorije (npr. več osnovnih tipov) ali iz različnih kategorij (npr. zunajjezikovne in jezikovne podatke).
Poleg eksaktno georeferenciranega referenčnega rastra občinskih mej je (od različice 16/1) predstavljen navidezno georeferencirani raster v satasti obliki, ki sicer prikazuje približen medsebojni položaj občin, hkrati pa vsakemu področju občine dodeljuje idealizirano ploskev vsakokrat enake oblike in velikosti.

S tem se ponujata alternativna postopka kartiranja, ki imata prednosti in slabosti in zaradi likovnih možnosti ponujata tudi določen sugestivni potencial: topografska predstavitev zaradi natančnosti daje boljši vpogled v konkretno prostorskost s pogosto zelo posebnimi profili zemljišča, posameznimi prehodi, poteki dolin, nedostopnimi dolinskimi konci itd. Satasti zemljevid pa omogoča abstrahirano vizualizacijo podatkov, ker izenačuje velikosti občinskih ploskev in tudi poselitvenogeografska kopičenja oz. razpršitve. To je še posebej koristno pri kvantitativnih zemljevidih, saj velikost ploskve pri zaznavanju nehote povzroči vtis kvantitativne pomembnosti.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika spletna stran Zunajjezikovni kontekst



Kodna stran  (citiranje)

VerbaAlpina združuje podatke iz različnih vrst virov: podatke iz natisnjenih jezikovnih atlasov in slovarjev, ki jih je najprej treba še digitalizirati, pa tudi že elektronsko dosegljive podatke iz vrste partnerskih projektov. Vsak od teh različnih virov uporablja za transkribiranje bolj ali manj individualne sisteme. Da bi dosegli nujno poenotenje, so potrebni seznami, v katerih je določeno, kateri pisni znak v transkripcijskem sistemu enega vira ustreza konkretnemu znaku v transkripcijskem sistemu drugega vira. V glavnem gre za to, da bi različne transkripcijske sisteme preslikali v mednarodno fonetično abecedo (IPA), ki v VerbiAlpini deluje kot referenčna transkripcija. Za pretvarjanje transkripcijskega sistema, specifičnega za vir, v sistem IPA je treba oblikovati popoln seznam v obliki preglednice z ustreznicami pisnih znakov. Taka preglednica se imenuje kodna stran. Sledi izvleček iz osnovne kodne strani za pretvorbo transkripcijskega sistema AIS v sistem IPA. Ta kodna stran obsega 4500 vrstic/povezav.



Stolpec ‚BETA‘ vsebuje znake, uporabljene v AIS, prepisane po načelih sistema Betacode, stolpec ‚IPA‘ ustrezne znake iz mednarodne fonetične abecede (IPA) in stolpec ‚HEX‘ številsko vrednost ali številske vrednosti unikodne preglednice, ki ustrezajo vsakokratnemu znaku IPA.


(auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija



Koncept  (citiranje)

Območje konceptov (ali onomaziologija) je večvrstno; določene so tri tematske domene:
– tradicionalni vsakdanji svet,
– naravno okolje,
– moderni vsakdanji svet,
ki pa za organizacijo podatkov niso pomembne. Na ravni podatkovne zbirke pa so pomembna specifična konceptualna polja, npr. življenje na planini in planinsko pašništvo v tradicionalnem vsakdanjem svetu.
Med koncepti na različnih hierarhičnih ravninah obstajajo zelo strogi
(1) inkluzijski odnosi
tako, da vsaka definicija podrejenega pojma vsebuje definicijo svojega nadrejenega pojma in jo specificira:
  • nadrejeni pojem: STAVBA
  • podrejeni pojem 1. ravni: STAN, HLEV, KLET ZA SIR itd.
  • podrejeni pojem 2. ravni: KAMNIT STAN, LESEN STAN, LESEN STAN S KAMNITIM PODZIDJEM
Medtem ko je vsak stan itd. tudi stavba, pa seveda ne velja obratno. Vsakokratni inkludirani koncept je bolj abstrakten in v tem smislu pri predstavitvi v obliki drevesnega grafa nadrejen.
Med hierarhično izenačenimi koncepti na eni in isti ravni pa zato obstajajo
(2) ekskluzijski odnosi.
Stan ni niti hlev niti klet za sir.
Čisto drugačna pa je hierarhija, ki se pokaže, ko dopolnjujoči se koncepti tvorijo komplekseno povezavo funkcij, ki jo je prav tako treba razumeti kot koncept. Tu govorimo o
(3) odnosih med delom in celoto.
K obsežnemu konceptu PLANINA (kot celota) spadajo različni razdelki, ZEMLJIŠČE, ŽIVINA, STAVBA, OSEBE in DEJAVNOSTI, posebej še MLEČNA PREDELAVA (deli). Odnosi med delom in celoto so po eni strani hierarhični (tako kot inkluzijski odnosi), po drugi strani pa ravno ne temeljijo na inkluziji, kot je definirana, temveč na ekskluziji. Drevesni grafi za njihovo predstavitev niso ustrezni. Za zgled je treba primerjati shemo za pojmovno razdelitev polja ŽIVLJENJE NA PLANINI.





Na področju oddelkov so spet prepoznavni celota in njeni sestavni deli. Tako spadajo k IZDELOVANJU SIRA (celota) različne DEJAVNOSTI, POSTOPKI, PRIPRAVE, POSODE, OSEBE in STAVBE (deli).





Skicirani odnosi med koncepti se zrcalijo v pomenu njihovih jezikovnih pomenov (semantika) in ne nazadnje tudi v pomenskih spremembah: pomeni podrejenih pojmov (hiponimija) se lahko prenesejo na nadrejene pojme (hiperonime) ali obratno; prav tako lahko pride do prenosov pomenov med pojmi, ki se med seboj izključujejo, vendar pa spadajo skupaj (metonimija), ali do odnosov med delom in celoto (meronimija). Za primer lahko služijo koncepti, ki so v različnih romanskih različkih povezani z osnovnim tipom malg-.





----------------------------------------------------------
Razdelek Predelava mleka
IZDELKI in dejavnosti/procesi
(dopolniti je treba: posoda za izdelke in priprave za dejavnosti, stavbe in osebe)

mlesti
MLEKO
precejati

posneti

PLAST MAŠČOBE/
SMETANA

stepati

TRDNA SNOV/ TEKOČINA
MASLO

POSNETO MLEKO

SREDSTVO ZA SIRJENJE/
MLEČNA KISLINA

segreti

dati kisati

SESIRJENO MLEKO

ožeti
((Scheidung))

TRDNI DELI/ TEKOČINA
SIRNA MASA

vzeti ven
oblikovati
soliti

NEMASTNI SIR
uskladiščiti



segreti SREDSTVO ZA SIRJENJE/SIRILO

dati kisati

SESIRJENA MASA

ožeti
((1. Scheidung))

TRDNI DELI/ TEKOČINA
SIRNA MASA

vzeti ven
oblikovati
soliti

MASTNI SIR
uskladiščiti


>>>>>> ((TEKOČINA)) SREDSTVO ZA SIRJENJE/SIRILO

((2. Scheidung))

TRDNI DELI/ TEKOČINA
SIRNA MASA

vzeti ven
oblikovati
(soliti)

SIR IZ SIROTKE
uskladiščiti



(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Kontinuiteta  (citiranje)

Vprašanje tradicijske kontinuitete je pri rekonstrukciji večjezičnih komunikacijskih prostorov osrednjega pomena; v smislu ravnanja s podatki mora biti obravnavano interdisciplinarno. Celo z združenimi močmi več strok je komajda mogoče pričakovati odgovore glede predrimskih substratov alpskega prostora. Veliko boljši je izhodiščni položaj v povezavi na romanski substrat zdaj že nemško- in slovenskojezičnih delnih področij. Jezikovna sprememba od romanskega k nemškemu je skorajda zgodovinska stalnica, ki se jo da v Graubündnu opazovati celo v trenutni sodobnosti. #Karta faz germanizacije celotnega alpskega območja?# Proces se je začel že z razpadom rimske infrastrukture (leta 476); obdobje, ki je sledilo takoj zatem, je za jezikovno zgodovino izjemno zanimivo; pisno je sicer dokumentirano skrajno skopo, tako da je nujno potrebno sodelovanje z drugimi zgodovinskimi strokami, posebej z arheologijo. Tu zijajo sicer še velike raziskovalne vrzeli, vendar pa čakajo na obdelavo arheološki in imenoslovni viri (6.–8. stoletje) južne Zgornje Bavarske, salzburškega prostora in doline Inna na Tirolskem (Weindauer 2014). Potemtakem lahko izključimo »daljšo, temeljno poselitveno prekinitev med rimskim in bajuvarskim časom«, saj vse govori za »tekoči prehod poselitvenih struktur od pozne antike do zgodnjega srednjega veka« (Weindauer 2014, 248). Kljub temu pa obstaja glede na empirične izsledke stopenjska razlika med imenovanimi področji: »Kar velja glede povezave poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških najdišč za zgornjebavarski predalpski prostor pretežno teoretično {...}, se da na avstrijskih področjih potrditi z dokazi. Zgodnjesrednjeveške ustanovitve naselij v 6. stoletju so usmerjene skoraj izključno na poznorimsko infrastrukturo oz. – če še obstaja – na romansko poselitveno strukturo.« (Weindauer 2014, 257)

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Kraji zapisa  (citiranje)

Imena krajev z zapisi so prevzeta v izvirni obliki (vključno s pravopisnimi odstopanji). Če imata dva ali več krajev zapisa isto ime, se – če je na razpolago in potrebno – pripiše uradni krajevni dodatek, npr. Brixen im Thale, St. Johann in Tirol. Predvsem v Avstriji so ti dodatki številni in lajšajo razlikovanje krajev zapisa.
Imena manjših zaselkov pogosto nimajo krajevnih dodatkov. Pri njih se v oklepajih zapiše ime občine, ki ji pripada kraj zapisa, npr. St. Magdalena (Gries), St. Magdalena (Villnöss).


(auct. Mona Neumeier – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Medjezična geolingvistika  (citiranje)

Med cilji tega portala naj bi bilo oblikovanje prikaza moči jezikovnega stika in posebej še etnolingvističnega pogojevanja pri razvoju alpskega jezikovnega prostora. Zasnova zbirke podatkov bo dovoljevala predstavitev zajetih izposojenk tudi kvantitativno v njihovem lokalnem kopičenju, saj se izkažejo samodejno, če se pripadnost informatorja eni od treh jezikovnih družin ne ujema s pripadnostjo etimona v tem smislu.
Natančneje rečeno: novodobnemu alpskemu prostoru v obliki različno velikih in predvsem različno močno diferenciranih narečnih kontinuumov dajejo pečat tri jezikovne družine; področij razširjenosti teh treh jezikovnih družin se sicer ne da preslikati na specifične države Aktuelle Sprachgebiete. Germansko je zastopano z alemanskimi in bavarskimi različki, ki jih prištevamo k pluricentričnemu nemškemu jeziku; vendar pa pri mnogih walških in starobavarskih (cimbrijskih) jezikovnih otokih na južni strani Alp pravzaprav ni več skupne navezave na švicarski, nemški ali avstrijski standardni različek, ki najprej spodbudi pripadnost k eni in isti jezikovni skupnosti.
V primerjavi z delnim področjem germanskega jezika lahko določimo pripadnost različic romanskega kontinuuma več jezikom; poleg francoščine in italijanščine gre pri tem po merilu političnega priznanja v Švici in Italiji za okcitanščino, frankoprovansalščino, retoromanščino, dolomitsko ladinščino in furlanščino.
Slovansko je zastopano s slovenskimi narečji, ki se govorijo v Sloveniji in tudi v nekaterih italijanskih in avstrijskih občinah. Vendar pa si VerbaAlpina ne postavlja za cilj, da bi kar se da natančno opisala narečja alpskega prostora, izdelala lokalne ali regionalne narečne meje in predstavila prostor tako rekoč kot mozaik različic. Nasprotno, z obsežno zasnovo naj bi se pokazale ravno tiste (predvsem besedne) značilnosti, ki so razširjene čez posamezne narečne in jezikovne meje in tako postavljajo v ospredje skupne etnolingvistične poteze.





Ker tvorijo narečja v sebi popolne jezikovne sisteme, lahko glede na skupno raziskavo treh »genetično« različnih kontinuumov rečemo, da se tu raziskuje jezikovni stik v obliki medjezične jezikovne geografije (cf. Krefeld 2018d).


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Obzorje vednosti  (citiranje)

Ta portal informira v treh različnih razsežnostih:
(1) o zunajjezikovni resničnosti (»stvareh«),
(2) o konceptih ali vsebinskih kategorijah, ki niso vezane na posamezne jezike ali narečja,
(3) o jezikovnih izrazih raziskovanih jezikov in narečij.
Ločena obravnava (2) in (3) je temelj, saj relevantni koncepti nikakor niso vedno zastopani (»leksikalizirani«) s specifičnimi oznakami na celotnem raziskovalnem področju; tako recimo na obsežnih področjih bavarskega področja ni poimenovanja za tako imenovani skutni sir, izdelan iz sirotke (prim. alemansko Ziger, italijansko ricotta, francosko sérac), medtem ko npr. za svežo, še neoblikovano sirno maso (bavarsko Topfen, nemško Quark) v romanskih narečjih pogosto ni poimenovanja in ga tudi standardna italijanščina ne pozna. Odnos med (1) na eni strani ter (2) in (3) na drugi je kdaj celo bolj problematičen, kot je videti na prvi pogled; tako včasih najdemo jezikovne izraze z nejasnim pomenskim statusom, ker iz zapisov ne izhaja, ali gre za oznake konceptov ali pa morda vendarle za poimenovanja stvari. Tako je npr. v primeru, ko govorec celotno planino, recimo tisto, ki jo uporablja sam, imenuje z eno samo generično besedo kot munt (dobesedno) ‘gora, hrib’ ali pa kot pastüra ‘pašnik’.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Zunajjezikovni kontekst



Onomaziološki okvir  (citiranje)





(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Oznaka  (citiranje)

Z »oznako« razume VerbaAlpina idealizirano stopnjo zapisane, izgovorjene ali mišljene besede, ki poimenuje enega ali več konceptov in – če je le mogoče – referira na konkretne strani. Namesto ene same besede lahko prevzame to funkcijo tudi posebno zaporedje več besed (tako imenovana večbesedna leksikologija). Glede na kategorijo ‚koncept‘ se pokaže, če govorimo kot informatiki, tako imenovani odnos m : n. Večpomenska oznaka lahko poimenuje več konceptov, obratno pa lahko koncept poimenujemo z velikim številom sopomenskih oznak.







(auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Plasti  (citiranje)

Diahrono jezikoslovje ('jezikovna zgodovina') razlikuje dve zgodovinski jezikovnostični konstelaciji (prim. Krefeld 2003); obe sta utemeljeni prostorsko in izhajata iz jezika vsakokratnega območja, ki se je govoril v raziskovanem času; ta jezik je včasih imenovan kot 'plast':
  • jeziki, ki so se nekoč govorili na raziskovanem področju ('starejše plasti'), so označeni kot 'substrati'; te jezike v toku zgodovine izpodrine jezik, ki je v fokusu vsakokratne jezikovne zgodovine – stratum;
  • jeziki, ki so prišli v raziskovano področje drugotno, z osvojitvijo, in so za določen čas prekrili jezik, ki je v fokusu, so označeni kot 'superstrati'; ti jeziki pa prekritih jezikov niso mogli izpodriniti in so čez krajši ali daljši čas sami izginili, morda zaradi političnih sprememb. Tako se je na primer nemški superstrat romanskih ali slovanskih jezikovnih področij Avstro-Ogrske z razpadom te državne tvorbe po prvi svetovni vojni izgubil.

  • O substratih in superstratih raziskovanega področja se torej govori le za nazaj, s stališča časa, v katerem se konkretni jeziki na raziskovanem področju ne govorijo več; pri tem je treba pogosto premostiti dolga obdobja, tako da se da kratkoročno orientirati po jezikovnih sistemih in tam poiskati spremembe, ki jih povzročajo stiki, torej po rezulatih jezikovnega stika. Za dejansko razumevanje domnevnih pojavov jezikovnega stika pa je odločilno zgodovinsko obdobje vsakokratne dvojezičnosti, tj. čas, v katerem sta oba jezika govorila eden ob drugem oz. eden z drugim. Ti sočasno govorjeni jeziki se imenujejo 'adstrati'. S tem pa je treba zavzeti sinhrono perspektivo, ki ne more biti omejena na 'jezike', ampak na 'govorca' z njegovo specifično kompetencoin soupošteva, če je le mogoče, konkretno izjavo, 'govorjenje'. To je v zgodovinski perspektivi pogosto sicer nemogoče, moramo pa na to v načelu misliti tudi pri rekonstrukciji stratigrafije, saj je treba izjavo dvojezičnega govorca v načelu presojati drugače kot izjavo enojezičnega.


    (auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Referenčni slovarji  (citiranje)

    Pri za VerboAlpino osrednjem tipizacijskem delu igrajo referenčni slovarji pomembno vlogo. Vsi iz virov pridobljeni podatki, tako posamezni zapisi kot tudi fonetični in morfoleksični tipi, se navežejo na referenčni okvir, da bi se zagotovila boljša primerljivost gradiva. Tipizacijsko delo opravijo sodelavci VerbeAlpine in temelji na njihovi jezikoslovni ekspertizi. Giblje se torej v območju ravni interpretacije in si ne pripisuje neizpodbitne veljavnosti. Konkretno so podatki, vzeti iz virov, povezani z iztočnicami v referenčnih slovarjih, ki so našteti v nadaljevanju. Znotraj jezikovne družine so jezikovni podatki, namenjeni za tipizacijo, vsakič povezani z ujemajočimi se iztočnicami referenčnega slovarja, specifičnega za jezikovni prostor. V obratni perspektivi je tako mogoče, izhajajoč iz iztočnic referenčnih slovarjev, najti vse pripisane podatke VerbeAlpine. V tem pogledu predstavlja VerbaAlpina organsko razširitev uporabljenih referenčnih slovarjev, ki jo je pri tistih, ki so na razpolago na internetu, brez večjih problemov mogoče tehnično uresničiti s povezavo.
    Če v kakem posameznem primeru ni ujemajoče iztočnice v nobenem od definiranih referenčnih slovarjev, VerbaAlpina v standardni ali standardizirani obliki določi morfoleksični tip, ki ima od tedaj naprej referenčni status in na katerega se nanašajo vsi nadaljnji jezikovni podatki te morfoleksične kategorije. S tem lastnim referenciranjem dobiva tudi VerbaAlpina sama status referenčnega slovarja.
    Ker gre pri opisani dodelitvi referenčnim slovarjem za delo, ki je odvisno od interpretacije, VerbaAlpina vsekakor omogoča znanstvenikom in laikom tudi kontroverzno komentiranje posameznih dodelitev iztočnic; s tem je zunanjim sodelavcem omogočeno izvajanje alternativnih tipizacij, ki jih druga stran spet lahko komentira in o njih diskutira.

    Besede iz germanskega jezikovnega prostora so, kolikor je mogoče, povezane z iztočnicami iz tehle slovarjev:

    • Schweizerisches Idiotikon. Švicarski nemški slovar
    • Grimm, Jacob in Wilhelm (1854–1961): Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm, 16 knjig v 32 zvezkih, Leipzig (seznam virov Leipzig 1971) (DWB)
    • Duden (upoštevanje glede na njegov dejanski pomen in glede na veliko množino gradiva – kljub ubornosti leksikografskih informacij, ki jih predstavlja)
    Besede iz romanskega jezikovnega prostora so, kolikor je mogoče, povezane z iztočnicami iz tehle slovarjev:
    Besede iz slovanskega jezikovnega prostora so, kolikor je mogoče, povezane z iztočnicami iz tegale vira:
    • Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ)
    Če je potrebno (zlasti glede etimonov), služi kot referenčni slovar za latinski jezik:
    • Georges, Karl Ernst (1913–1916, reprint 1998): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, 2 knjigi, Darmstadt.
    Za določanje etimologije predvsem osnovnih tipov služijo kot reference:
    • Wartburg, Walther von (1922–1967): Französisches Etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes, 25 knjig, Basel (FEW), s komentarji, ki zaključujejo posamezna gesla in ki so pogosto tudi temeljni ne samo za francoščino in celo romanske jezike.
    • Kluge
    • DELI
    • Bezlaj in tudi najnovejša izdaja Snoj. Na splošno za slovanske etimologije gl. Berneker.


    (auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Referent  (citiranje)

    V trikotniku med seboj odvisnih jezikoslovnih kategorij »oznaka« – »koncept« – »referent« označuje slednja individualno substancialnost po svojem bistvu vedno abstraktnega koncepta, z drugimi besedami konkretno, individualno stvar. Pri gradivu, ki jih obdeluje VerbaAlpina, srečujemo večinoma referente, ki dovoljujejo slikovno predstavitev kot risbo ali fotografijo. V primerjavi z oznakami in koncepti imajo referenti v VerbiAlpini podrejeno vlogo. Predvsem v okviru crowdsourcinga so ilustracije, večinoma fotografije referentov uporabljene tako rekoč kot »pripomočki«, da bi informatorji hitreje dojeli opise konceptov, ki so včasih nujno zapleteni.


    (auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Relacijski podatkovni model  (citiranje)

    Relacijski podatkovni model organizira informacije v obliki ene ali več tabél. Oznaka izvira iz tega, da se tabele v strokovnem jeziku imenujejo tudi »relacije«. Vrstice tabele se imenujejo tudi »zapisi«, namesto o stolpcih govorimo o »poljih«, »atributih« ali »lastnostih«. Tabela lahko vsebuje, vsaj teoretično, neomejeno število vrstic in stolpcev. Obstoječo tabelo lahko kadar koli razširimo z novimi vrsticami in tudi z novimi stolpci. Zbirki več tabel se lahko reče podatkovna zbirka. Za upravljanje take zbirke tabel/podatkovne zbirke so uporabljeni tako imenovani sistemi za upravljanje podatkovnih zbirk kot npr. MySQL ali PostgreSQL. Upravljanje podatkov in njihova analiza potekata v posebnem formalnem jeziku, tako imenovanem SQL (Structured Query Language), ki je bil razvit posebej za urejanje podatkov v relacijskem formatu in je na razpolago med drugim v eni od verzij, ki jih standardizira ISO (Wikipedia).
    Za odslikavo informacij v relacijskem podatkovnem modelu obstajajo posebna pravila, ki dejansko predstavljajo znanost zase (npr. tako imenovano normalizacijo). Hkrati je konkretni izbor modeliranja odvisen od aplikacije in vztrajanje pri obstoječih pravilih modeliranja v nekaterih primerih iz perspektive uporabnosti in performance deluje prej zaviralno. V praksi predstavlja vsako podatkovno modeliranje kompromis med izhodišči teoretičnega regulacijskega mehanizma, tehničnimi zahtevami in prijaznostjo do uporabnika. Poleg tega je mogoče vsak izbrani podatkovni model kadar koli spremeniti in ga prilagoditi spremenjenim zahtevam.


    (auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Retoromanščina  (citiranje)

    V skladu z Zvezno ustavo Švicarske konfederacije se tu izraz »retoromanščina« uporablja za romanske različke Graubündna, ki jih tradicionalno ne priševamo k italijanščini (prim. Gross 2004 in Liver 2010). Vendar pa to nikakor ne sme pomeniti, da ta bündenska romanščina spada z dolomitsko ladinščino in furlanščino skupaj v smislu skupnega »jezika«; ravno za ta koncept, ki je danes nevzdržen, je jezikoslovje v 19. stoletju prvotno skovalo izraz »retoromanščina«. Zamisel kot táko je razvil Graziadio Isaia Ascoli in jo v italijanščini poimenoval ladinščina, ladino.


    (auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Semantika  (citiranje)

    Digitalno strukturiranje podatkov ('Stopnja digitalizacije D 3') dovoljuje diferencirano semantično analizo zajetih jezikovnih izrazov, kajti sinonimijo, polisemijo in homonimijo se da s povezavo 'oznak' s 'koncepti' v obliki tako imenovanih odnosov n:m upodobiti takole:



    Grafika: Stephan Lücke

    V luči konceptnih relacij, ki tu prihajajo na dan, se da skicirati sinhroni semantični profil vsakega večpomenskega izraza; najpomembnejše značilnosti polisemije so tele.

    Taksonomna polisemija nastopa, če izraz označuje tako medsebojno nadrejene kot tudi podrejene koncepte.
    Meronimna polisemija nastopa, če izraz označuje tako kompleksne sklope stvari ('celoto') kot tudi sestavine teh sklopov ('dele'); tako je PLANINA, ki je za kmete pomemben del gore, pogosto označena kot 'gora': prim. karta koncepta PLANINA

    Meronimna oznaka koncepta PLANINA kot del gore zaradi prenosa oznake celote

    Morfoleksični tip montagna 'gora' (roa. fem.) (16 zapisov)
    Morfoleksični tip monte (roa. m.) (67 zapisov)

    Po drugi strani pa je lahko PLANINA kot gospodarska celota (z vsem, kar spada k njej) označena z izrazi, ki pravzaprav predstavljajo le sestavine planšarstva: pri

    Meronimna oznaka koncepta PLANINA kot celote s prenosom oznake sestavin
    Morfoleksični tip cascina 'planšarska koča' (roa. fem.) (1 zapis)
    Morfoleksični tip casera 'planšarska koča' (roa. fem.) (1 zapis)
    Morfoleksični tip cjampei 'polja' (roa. m.) (2 zapisa)
    Morfoleksični tip pascol 'pašnik' (roa. m.) (1 zapis)
    Morfoleksični tip pascolo 'pašnik' (roa. m.) (1 zapis)

    Metonimična polisemija nastopa, če izraz označuje koncepte, ki znotraj ene in iste 'celote' označujejo različne 'dele'; tako spadajo k PLANINI med drugim ŽIVINA, STAVBE za OSEBJE in za živino, LESA itd. Vse imenovane sestavine so lahko v različnih romanskih krajevnih govorih označene z morfoleksičnim tipom mandra : prim. karta
    Metonimični pomeni morfoleksičnega tipa roa. mandra

    Koncept PLANŠARSKA KOČA (1 zapis)
    Koncept PLANŠARSKI HLEV (2 zapisa)
    Koncept ČREDA (15 zapisov)
    Koncept LESA ZA GOVEDO (3 zapisi)

    Metaforična polisemija nastopa, če izraz označuje koncepte različnih domen, ki niso v nikakršni medsebojni povezavi. Že samo koncept SMETANA je označen s temile metaforami oz. metaforičnimi primerami:

    1. kot 'glava': capo (roa. m.), (19 zapisov), dazu capo di latte (roa.), dobesedno 'Milchkopf' (12 zapisov), il capo del latte (roa.) (1 zapis)
    2. kot cvet: fleur / fiore (roa. m.) (15 zapisov), fiora (roa. fem.) (17 zapisov), k temu fiora cruda (1 zapis), dobesedno 'nekuhan cvet', fiore di latte (roa.), dobesedno 'mlečni cvet' (2 zapisa)
    3. kot 'koža': Haut (ger. m.) (2 zapisa), peau / pelle (roa. fem.) (1 zapis), la pelle del latte (roa.) (1 zapis)
    4. kot 'kožuh, krzno': pelliccia (roa. fem.) (2 zapisa), Pelz (ger. m.) (4 zapisi)
    5. kot 'megla': sbrumacje (roa. fem.) (2 zapisa), sbrume (roa. m.) (11 zapisov)
    6. kot 'pena': écume / schiuma (roa. fem.) (2 zapisa), spuma (roa. fem.) (1 zapis), spumacje (roa. fem.) (1 zapis)
    7. kot 'krpa': toile / tela (roa. m.) (14 zapisov), k temu tela del latte (roa.) (1 zapis) in tela di latte (roa.) (5 zapisov), dobesedno 'mlečna krpa'
    Tretji tip poleg vsega zelo lepo kaže, da se lahko metafore razširijo čez meje jezikovnih družin; v tem primeru predstavljata nemško Pelz in romansko pelliccia sicer isti osnovni tip, namreč latinsko pellīcia, žensko obliko izsamostalniškega pridevnika iz latinskega pellis 'koža'.
    Prim. karta

      Antonimna polisemija nastopa, če izraz označuje koncepte, ki so med seboj v nasprotju.
    Seveda lahko izraz označuje tudi več različnih semantičnih odnosov, kot eksemplarično kažejo koncepti, ki so v različnih romanskih različkih povezani z osnovnim tipom malg-.







    (auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Stratigrafija  (citiranje)

    Alpe so od prazgodovine področje raznovrstnih jezikovnih stikov, ki izvirajo iz zelo različnih konstelacij plasti (prim. Krefeld 2003). Načelno označujemo jezike, ki so na kakem področju v stiku, ker je tam več ali manj dvojezičnih govorcev ali celo skupnosti govorcev, kot adstrate. Če je en osnovni tip razširjen le na določenem področju, torej recimo v Alpah, in se v zadevnih jezikovnih družinah sicer ne pojavlja, smer izposoje in izvorni jezik pogosto nista enoumna (prim. osnovni tip roa. baita / nem. Beiz, Beisl).
    Če se izvorni jezik izposojene sestavine na področju razširjenosti ali na delu tega področja ne govori več, razlikujemo dve konstelaciji: v primeru substrata se je izvorni (substratni) jezik govoril na področju razširjenosti, preden je bila tradicijska kontinuiteta prekinjena in je prevladal uveljavljeni jezik; romanščina je substratni jezik celotnega nemško in slovensko govorečega alpskega področja. Substratne besede sicer predpostavljajo menjavo jezika, kljub temu pa se pogosto odlikujejo z izredno regionalno ali lokalno kontinuiteto.
    Pri superstratu velja izvorni jezik v določenem časovnem prostoru na področju razširjenosti, ne da bi se tam trajno uveljavil. Tako so obstajali v delih alpskega prostora z romanskimi jeziki po razpadu rimske infrastrukture občasno germanski superstrati (gotščina, langobardščina), v Sloveniji pa je imela to vlogo v habsburškem času nemščina.
    Med tremi jezikovnimi družinami so se pokazali trije povsem različni scenariji. Glede na pomen jezikovnega stika za zgodovino jezikovnega prostora je pomembna predvsem kronologija izposoje: ali gre recimo pri romanizmih v germanskem in slovanskem jezikovnem prostoru za substratne besede z regionalno tradicijsko kontinuiteto od antike ali za mlajše adstratne prevzeme? Isto vprašanje velja mutatis mutandis za germanizme v romanskem in za slavizme v nemškem jezikovnem prostoru.





    Izposojenke so zanesljiv pokazatelj zgodovinskih akulturacijskih procesov; zato je primerna kvantitativna predstavitev, ki dopušča prostorsko natančno določiti relativno pogostnost izpričanih izposojenk.

    (auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Stratigrafija in onomaziologija  (citiranje)

    Mnoga onomaziološka področja kažejo jasna nagnjenja do izposojenk; tako se za številne koncepte s področja planšarstva, posebej še za predelavo mleka, v nemščini najdejo romanski oz. predrimski tipi označevanja.
    Karta Osnovni tipi: butyrum, casearia, crama, tegia, stabulum idr.

    To na nedvoumen način govori za to, da so ustrezne temeljne kulturne tehnike v alpskem prostoru zelo stare in so vsakič prehajale na etnije in jezike, ki so prišli vanj. Seveda pa bi bilo preveč preprosto določena onomaziološka podpodročja povezati z določenimi jezikovnimi 'plastmi' v celoti. Nasprotno, upoštevanja vredno je, da so ohranjene ravno tudi izposojenke v nasprotni smeri in da zato lahko predpostavljamo trajno vzajemno kulturno izmenjavo. Značilni so dopolnjujoči se poimenovalni tipi za koncept MASLO. Medtem ko se je v bavarščini uveljavil romanski tip Butter, je v delu romanskih narečij ustaljen nemški tip Schmalz:




    Zdi se torej, kot da bi se razpuščanje, tj. topljenje (Schmelzen, od tod Schmalz) masla kot osnovna tehnika konzerviranja, razširila z nemškega jezikovnega področja na jug.

    Primerljivo sliko dajeta poimenovalna tipa latinsko stabulu(m) in nemškoStall za preprosto planinsko stavbo.





    (auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Stratigrafija: romanizmi  (citiranje)

    Kot 'romanizmi' so v VerbiAlpini označeni vsi izrazi, ki so bili zajeti v danes nemškem oz. slovanskem jezikovnem podpodročju raziskovanega področja, izvirajo pa neposredno iz romanščine in posredno iz latinščine oz. iz predrimskih jezikov. Pri tem je treba glede na regionalno stratigrafijo in tudi glede na obsežno 'arhitekturo' nemščine in slovenščine razlikovati v bistvu dve različni geolingvistični in zgodovinski konstelaciji.
    (1) Izključno narečni romanizmi
      Ta kategorija, v katero spadajo lokalne različice brez ustreznic v standardnem jeziku, tvori tako rekoč prototipske romanske izposojenke alpskega prostora; praviloma gre za substratne besede, tj. za take izraze, ki so bili izposojeni v času romansko-germanske oz. romansko-slovanske dvojezičnosti in so poznejši jezikovni obrat v germansko ali slovansko enojezičnost grosso modo stacionarno preživeli kot relikti. Enoumni primer je morfoleksični tip Käser, ki prav tako kot njegov romanski ustreznik casera izvira iz latinskega casearia: Prim. karta za osnovni tip casearia

    (2) Narečni romanizmi z ustreznicami v standardnem jeziku in v romanskih narečjih raziskovanega območja
      Ker je tudi pri tej skupini, tako kot pri (1), dana arealna razširjenost, ki prehaja aktualne meje jezikovnih družin, je priporočeno standardnojezikovne različice zvajati na narečne oblike. Ta kategorija romanizmov je zato lahko deležna jezikovnozgodovinskega zanimanja tudi zunaj alpskega prostora. Enoumni, v etimologiji standardne nemščine neopaženi primer je nemško Butter.
    Naslednja karta jasno kaže, da južnonemška različica moškega spola der Butter tvori skupno področje z romanskim tipom butirro in beurre, ki je prav tako moškega spola, in jo je v tem pogledu treba imeti za prvotnejšo od standardne različice die Butter, ki je ženskega spola: Prim. karta za osnovni tip butyru(m)
    Ta vzorec prvotne južnonemške izposoje in njene drugotne razširitve v standardno nemščino pa se ne zdi vedno enoumen, ker je treba upoštevati tudi možnost obratne smeri širitve, iz standarda v narečja raziskovanega območja. Tako bi lahko morda gledali na nemške ustreznice osnovnega tipa latinskega cellārium.
    Tako v primeru izključno narečnih kot tudi narečno-standardnojezikovnih romanizmov je v podrobnostih treba razlikovati lokalne prežitke in adstratne izposoje z drugotno področno razširjenostjo.


    (auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Tipizacija  (citiranje)

    Tipizacija georeferenciranih jezikovnih podatkov spada med temeljne zahteve projekta. Zato bodo, kjer je to mogoče, iz vhodnih podatkov po transkripciji v prvem koraku izločeni členi (posamezne besede) in vneseni v polje podatkovne zbirke z enakim imenom.
    V središču zanimanja VerbeAlpine je morfološka tipizacija zbranega jezikovnega gradiva. Morfološki tip je pri tem definiran z ujemanjem tehle značilnosti: jezikovna družina – besedna vrsta – netvorjena beseda nasproti tvorjenki – spol – leksikalni osnovni tip. Osnovna oblika morfološkega tipa se končno ravna po ustreznih lemah izbrane referenčne leksike (gl. spodaj).

    Z uvrstitvijo k skupnemu leksikalnemu osnovnemu tipu postane jasna pripadnost vseh združenih morfološko-leksikalnih tipov – tudi čez jezikovne meje. Tako se da tele (tu ne podrobneje opisane) samostalniške besede in glagole dodeliti enemu samemu osnovnemu tipu malga: malga (PLANINA, ČREDA), malgaro (PAŠNIK), malghese (PASTIR), immalgare (ITI NA PLANINO), dismalgare (ZAPUSTITI PLANINO). Seveda pa leksikalni osnovni tip ne pove nič o besedni zgodovini posameznega morfološko-leksikalnega tipa: če tip z latinsko-romanskim etimonom, ki je danes izpričan v germanskem ali slovenskem jezikovnem območju, kot npr. slovensko bajta ‘preprosta hiša’, izvira iz starega lokalnega substrata ali pa iz novejšega romanskega jezikovnega stika, je treba raziskati vsak primer posebej. Zato se oznaki »etimon«, ki se praviloma nanaša na neposredno zgodovinsko predstopnjo kake besede, v tem kontekstu izogibamo – čeprav je v mnogih primerih leksikalni osnovni tip dejansko tudi etimon morfološko-leksikalnega tipa.

    Morfološko-leksikalni tipi tvorijo vodilne kategorije upravljanja z jezikovnimi podatki; primerjati jih je mogoče z iztočnicami v slovaropisju. S pomočjo prej navedenih, robustnih in dobro uporabnih meril se da npr. štiri fonetične tipe barga, bark, margun, bargun s pomenom PLANŠARSKA KOČA, PLANŠARSKI HLEV skrčiti na tri morfološke tipe.





    Pripadnost morfološko-leksikalnega tipa k besedni družini (germanski, romanski, slovanski) je odvisna od vsakokratnega vira; izkaže se samodejno z vsakokratnim informatorjem in je ustrezno vpisana v zbirko podatkov. Pri podatkih, ki jih VerbaAlpina pridobi sama s crowdsourcingom, se jezikovna oz. narečna pripadnost informatorjev predvideva in v najboljšem primeru kvantitativno potrdi; število potrjujočih informatorjev tako postane orodje preverjanja podatkov.

    Morfološko-leksikalni tipi so omejeni na eno jezikovno družino. Tako se postavi vprašanje, v kateri obliki naj bo predstavljen morfološko-leksikalni tip v iskalni funkciji interaktivne karte. Pri germanski in slovanski jezikovni družini je odgovor prej ko slej lahek, saj je vsaka zastopana le z enim standardnim jezikom (nemščino [deu] oz. slovenščino [slv]). Morfološko-leksikalni tipi lahko nastopajo v obliki različic v standardnem jeziku, seveda pod pogojem, da so v njem ustreznice tega tipa; tako se da iskati na primer vse ustrezne fonetične tipe alemanščine in bavarščine, ki so različice standardne oblike, pod prav to obliko. Če standardnih različic ni, so uporabljene iztočnice velikih referenčnih slovarjev (Idiotikon, WBOE) .

    Pri romanski jezikovni družini je položaj zaradi številnih, delno nezadostno standardiziranih mikrojezikov veliko kompleksnejši. Iz pragmatičnih razlogov smo tu ubrali tákole pot: vsi morflološko-leksikalni tipi, če nastopajo, so predstavljeni s francoskimi in italijanskimi standardnimi oblikami; tako se da npr. vse fonetične tipe, ki so različice k beurre/burro ‘maslo’, najti pod tema dvema oblikama; za referenčna slovarja služita TLF in Treccani. Če ima ustrezno različico le eden od teh dveh standardnih jezikov, nastopa le ta, kot v primeru ricotta (pripadnost italijanščini se kaže z dogovornim zapisom -/ricotta). Če različice tipa ni v nobenem od obeh romanskih referenčnih jezikov, je treba poseči po iztočnici kakega narečnega referenčnega slovarja, recimo LSI. Če v narečnih slovarjih ni zanesljivega podatka, predlaga VerbaAlpina osnovni tip skupaj z grafično predstavitvijo (»VA«).

    V celotni zasnovi in v tehnični pretvorbi je fonetična tipizacija jezikovnega gradiva, ki pa je obrobna in zato ni izpeljana dosledno. Ustrezna kategorija je nepogrešljiva predvsem zato, ker dokumentirajo jezikovni atlasi včasih (npr. SDS in VALTS) in slovarji izključno fonetične tipe. Pri fonetični tipizaciji z VerboAlpino so členi po merilih zgodovinske fonetike razdeljeni v fonetične tipe (polje podatkovne zbirke ‘phon_typ’); avtomatizacijo fonetične tipizacije na osnovi Levenštajnovega algoritma in algoritma soundex proučujemo in jo bomo uporabili, če bo mogoče.

    S tipizacijo (tvorjenjem razredov) je raznovrstnost podatkov čedalje bolj pregledna; velja torej pravilo: število členov > število fonetičnih tipov > število morfološko-leksikalnih tipov > osnovni tip. Vendar pa je treba upoštevati skrajni primer enega samega primera (enkratnice), ki ustreza enemu členu, enemu fonetičnemu tipu in enemu morfološko-leksikalnemu tipu kot edinemu zastopniku osnovnega tipa. Morda je take enkratne oblike v predstavitvi smiselno izpustiti.

    (auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Transkripcija  (citiranje)

    Jezikovno gradivo je grafično predstavljeno na dva načina, da bi bilo zadoščeno nasprotujočima si načeloma zvestobe viru in lahke primerljivosti:

    (1) Vhodna različica v izvirni transkripciji
    Na portalu VerbeAlpine so zbrani viri, ki izhajajo iz različnih strokovnih izročil (romanistika, germanistika, slavistika) in ki predstavljajo zgodovinsko različne stopnje dialektoloških raziskav; mnogi slovarski podatki so bili zapisani v začetku 20. stoletja (GPSR) in drugi šele pred nekaj leti (ALD). Zato je znanstvenozgodovinsko treba kar se da upoštevati izvirno transkripcijo. Iz tehničnih razlogov pa je nekatera določila nemogoče ohranjati nespremenjena; to velja še posebej za navpične kombinacije osnovnih znakov (»črk«) in diakritičnih znakov, torej takrat, ko naglasno znamenje stoji nad znakom za dolžino nad samoglasnikom nad še enim znakom (Betacode). Te konvencije so bile v vsakokrat definiranih tehničnih transkripcijah pretvorjene v linearna zaporedja znakov, pri čemer so bili uporabljeni izključno znaki ASCII (tako imenovani Betacode). Do določene stopnje je mogoče pri sistemu Betacode izkoristiti intuitivno razumljive grafične podobnosti med izvirnimi diakritičnimi znaki in njihovimi ustrezniki v sistemu ASCII; mnemotehnično so primerni in koristni.

    (2) Izhodna različica v mednarodni fonetični abecedi (IPA)
    Zaradi primerljivosti in tudi prijaznosti do uporabnika je poleg tega zaželen izhodni zapis v enotni transkripciji. Vsi zapisi v sistemu Betacode so zato z ustreznimi zamenjevalnimi postopki pretvorjeni v znake IPA. Nekatera redka neskladja, ki pa so neizogibna, se pokažejo predvsem takrat, kadar enemu osnovnemu znaku, ki je v vhodni transkripciji specificiran zaradi diakritičnega znaka, v sistemu IPA ustrezata dva različna osnovna znaka. To velja predvsem za odprtostne stopnje samoglasnikov, kjer npr. v palatalni vrsti oba osnovna znaka <i> in <e> v povezavi z zaprtostno piko v eni ali dveh kljukicah, ki pomenita odprtost, omogočata tvorjenje šestih odprtostnih stopenj; v sistemu Betacode so to: i – i( – i((– e?-- e – e(– e((. Za to so v sistemu IPA na razpolago le štirje osnovni znaki: i – ɪ – e – ɛ.


    (auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika Informacijska tehnologija



    Večbesedna leksija  (citiranje)

    Pod večbesedno leksijo razume VerbaAlpina posebno zaporedje dveh ali več posameznih besed (tokens), ki skupaj pomenijo določen koncept ali pa tudi različne koncepte. Tako je npr. med drugim v Val Gardeni (AIS 1192_1, 312) koncept PLANŠARSKA KOČA označen kot casa da fuoco (ʧˌaz dɑ fˈuɑk), dobesedno ‘ognjena hiša’; v drugih narečjih (Engadin, Ticino idr.) označuje ista zveza koncept KUHINJA.

    S stališča informatike pri tem nastane problem večplastne določitve koncepta, ki mora biti odslikan v relacijskem podatkovnem modelu: poleg pomena večbesedne leksije kot celote imajo posamezne besede lastne pomene, ki mečejo luč na motivacijo tvorbe večbesedne leksije. Da bi upoštevali to posebnost, so v podatkovni zbirki VerbeAlpine uporabljene tako imenovane skupine posameznih besed. Zapis, ki je sestavljen iz več posameznih besed, je tu razdeljen na sestavine, te pa so vnesene v preglednico ‘posamezne besede’ (tokens). Vsaka posamezna beseda pri tem opozarja na eden in isti vnos v preglednici 'skupine posameznih besed' in vsebuje podatek o položaju v skupini posameznih besed (1., 2. itd. mesto), tako da je večbesedno leksijo mogoče rekonstruirati iz posameznih besed. Eksplicitno shranjevanje večbesedne leksije tako ni potrebno; v preglednici ‘skupine posameznih besed’ so torej (poleg identifikacijskega podatka) vnesene le dodatne informacije, ki ne morejo slediti iz posameznih besed, kot recimo spol skupine posameznih besed.

    Dodelitev konceptov se zgodi tako na ravni posameznih besed kot tudi na ravni skupine posameznih besed. Za zgornji primer so tako v preglednici posamezne besede trije vnosi, ki so jim vsakič pripisani različni koncepti:



    Poleg tega je vnos v preglednico ‘skupine posameznih besed’ z lastno dodelitvijo koncepta:



    Pri kartografski predstavitvi na površini VerbeAlpine so posamezne besede in skupine posameznih besed obravnavane enakovredno, kar pomeni, da iskanje po konceptu PLANŠARSKA KOČA da tako skupine posameznih besed kot posamezne besede, ki so povezane s tem konceptom. Posamezne besede, ki so le sestavina večbesedne leksije, so pri tem ustrezno označene.


    (auct. Stephan Lücke | Florian Zacherl – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Vhodni podatki  (citiranje)

    V VerbiAlpini se uporabljajo izključno podatki, ki so georeferencirani vsaj na področju ene politične občine, po možnosti pa še natančneje (npr. s fotografijami planin). Glede na posebej pomembne jezikovne podatke je treba razlikovati dva tipa: po eni strani take, ki izvirajo neposredno iz izjav posameznih informatorjev, npr. podatki nekaterih, posebej še romanskih jezikovnih atlasov ali tudi Bavarske narečne zbirke (BayDat); te izjave so razgrajene na bistvene sestavine, tako imenovane člene. Po drugi strani pa nekateri atlasi, kot npr. SDS ali VALTS, in tudi slovarji nasploh ne prinašajo izjav govorcev, ampak oblike, ki jih uredniki že tipizirajo, tako da ni mogoče priti nazaj do členov.


    (auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika



    Zapis  (citiranje)

    V besedilnih prispevkih uporabljamo tale v glavnem običajna načela zapisa: predmetnojezikovne oblike (izpričani primeri) so zapisani ležeče, jezikovni pomenski podatki pa so označeni z navadnimi navednicami, npr. ita. formaggio 'sir'. Zunajjezikovne kategorije (koncepti) so prikazane s samimi velikimi črkami. Razlika med jezikovnim pomenom in konceptom je pomembna predvsem takrat, ko v posameznem jeziku/narečju sploh ni besede za določene koncepte, kot je v primeru SIR IZ TEKOČINE PO PRVI LOČITVI TRDNIH SNOVI. Temu se reče ita. ricotta, fra sérac, alemansko Zieger, knjižna slovenska ali knjižna nemška ustreznica pa manjka.

    (auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

    Tags: lingvistika spletna stran