Lexicon Alpinum v bistvu prikazuje po abecedi razvrščen seznam morfoleksikalnih tipov, osnovnih tipov in konceptov, ki jih je zbrala VerbaAlpina. Nekaterim vpisom so dodani jezikoslovni komentarji. Tako je predvsem takrat, ko po mnenju VerbaAlpine dane informacije ne izhajajo oziroma nezadostno izhajajo iz citiranih referenčnih slovarjev. Abecedni seznam posamično vsebuje tudi vpise o določenih, po mnenju VerbaAlpine centralnih konceptov, kot so na primer SIR, MASLO ali PLANŠARSKA KOČA. Podrobnejša pojasnila so – poleg posebnega pomena za projekt – večinoma posledica dejstva, da VerbaAlpina meni, da so informacije, predstavljene v običajnih referenčnih priročnikih (večinoma iz velikih etimoloških slovarjev in iz od Wikimedije vodenih portalov, predvsem iz Wikipedije) neustrezne v okviru projektne perspektive. Do določene meje je tako izbira koncepta iz Leksikona Alpinuma, kakor tudi odločitev kateri morfoleksikalni oziroma osnovni tip se bo dodal komentarju, intuitivna.
Funkcionalnost Lexicon Alpinum je v največji možni meri razvidna iz simbolov (ikon) v naslovni vrstici in na desnem robu vsakega vpisa; pomen ikon se prikaže tudi, ko se puščica miške postavi nad ikone (mouseover). Vsak vpis se lahko neposredno naslovi z ikono za navajanje (") in se ga poveže z drugo ikono (verižna ikona). Ustrezno ključno besedo članka se lahko prikaže tudi na interaktivnem zemljevidu. Ikona na desnem robu ("podatki") vodi do vseh informacij, zbranih v informacijskih oknih interaktivnega zemljevida; predvsem so prikazane povezave do ustreznih člankov v referenčnih slovarjih. Pri konceptih so na voljo tudi povezave do podatkovnih objektov Wikidata in drugih standardni podatki; na ta način se VA-gradivo kontekstualizira leksikografsko in enciklopedično.
Vpisi v Lexicon Alpinum pa niso povezani le z neprojektnimi normativnimi podatki, temveč so na voljo tudi projektno specifični normativni podatki, ki se pojavijo v naslovni vrstici takoj za ključno besedo. Glede na to, ali ključna beseda predstavlja morfoleksičnega tipa, osnovnega tipa ali koncept, so ti VA-normativni datumi indicirani z 'Lnn', 'Bnn' ali 'Cnn'. Nazadnje je na voljo tudi ikona za prenos vseh informacij.
Ta osnovni tip temelji na lat.ŭnctum "mast, mazilo" in ustreza preteklemu deležniku lat. glagola ŭngere "mazati"; zaradi substantivizacije sledi pomen "maščoba". Hkrati je od 2. stoletja naprej tudi pomenilo "mazilo". Oba pomena obstajata še danes. "Mazilo" se je v ita.unguento, pms.oit "mazilo" ohranilo (prim.Treccani). K omenjeni osnovi tudi spadajo ron.unt ali fur.ont z pomenom "maslo" (prim.FEW 14: 29-30; prim.REW: 9057). Osnovni tip ancho je verjetno po Kluge (2012: 437) čez ine. koren *ongw en- "mazilo, mast, maslo" z osnovnim tipom ŭnctum po izvoru soroden.
Seebold, Elmar (2012): Kluge. Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, Berlin, DeGruyter
Izpeljanka tega tipa iz latinščine casearia(m), pridevniška izpeljava od caseus 'sir', ni problematična; DELI, 213 kaže na srednjeveško najdbo casiera iz Bergama iz leta 1145; k gsw. (alemansko) prim.Idiotikons.v.chäseren. V nemško govorečem alpskem prostoru se najde ta tip tudi pogosto v imenih posameznih planin (Kaser(alm)).
Cortelazzo, Manlio/ Zolli, Paolo (1979): Dizionario etimologico della lingua italiana, Bologna, Zanichelli
Francoski babeurre 'pinjenec' je zloženka iz dveh osnovnih tipov: bassus 'nizek' in butyrum ‘maslo’ (prim.TLFi, pod babeurre). Na začetek postavljen fra.bas praviloma izraža negativno oceno; pri izdelavi masla nastali PINJENEC se ima za odpadni izdelek, ker večinoma vsebuje vodo. Kmetje v Alpah so ga zelo redko konzumirali, predvsem so ga naprej uporabljali za pridelavo svežega sira ali so se pa z njim pokrmili prašiči.
(2004): Trésor de la langue française informatisé, Paris, CNRS Éditions
Etimologija ni jasna; predlagane so izpeljave s izoliranega stališča posameznih jezikovnih družin, katere ne ustrezajo velikem območju razširjenosti v nemščini, romunščini in slovenščini.
S italijanističega stališča DELI predlaga roa.baita, bait < starovisokonemško wahta – vendar brez da se obravnava slv.bajta 'slaba hiša' ali upošteva gsw. (alemanski) Beiz, bar.Boazn, Beisl 'krčma' (široko razširjen tip žal manjka v SDS, v Idiotikon in v BSA); omenjenih germanskih oblik z ts, s tako ni mogoče razložiti.
S germanističnega stališča Kluge izpeljuje (2011, 106 pod Beiz(e); in Beisel) gsw. (alemanske) in bavarske oblike iz jidiš bajis 'hiša' < hbo.bajit 'hiša', kar se ne ujema z roa.t (prim.EWD I, 203). Direktno posredovanje iz hebrejščine (brez jidiškega posredovanja) vpričo velikega areala in zveze z višinsko-kmetijskim vsakdanjem življenjem, zgodovinsko ni verjeteno. Semantika romanskih oblik ('koča, planšarska koča, hlev' i. dr.), kot tudi slovenska dokazila ('slaba hiša') ne zagotavljajo motivacij za domnevo o obsežnem razširjenju prvotno adstratalne izposojenke iz predslovanskega, predgermanskega in staroromaskega jezika vzhodnih Alp. Nazadnje je videti, da gre za predrimsko alpsko besedo.
Cortelazzo, Manlio/ Zolli, Paolo (1979): Dizionario etimologico della lingua italiana, Bologna, Zanichelli
Baumgartner, Heinrich/ Handschuh, Doris/ Hotzenköcherle, Rudolf (1962-2003): Sprachatlas der Deutschen Schweiz, Bern, vol. 1-9, Francke
Morfo-leksikalni tip Barn obstaja v bavarskih in alemanskih narečjih alpskega prostora. Medtem ko imajo oblike od Barn znotraj Crowd-dokazil samo pomen "jasli, krmne jasli, korito za krmo", so tudi dokazovani primeri iz atlasa z pomenom "prostor za seno, prostor za seno nad hlevom" (prim. VALTS IV 110).
Ta osnovni tip izvira iz latinskega etimona bassus ‘nizek’ (prim.REW 978, pod bassus). V klasični latinščini je pravzaprav samo dokumentiran kot dodatek priimku v smislu od ‘ta debeli’ (prim.Georges 1, 793 pod bassus). V večini glos prejme v pridevniški rabi poniževalen pomen ‘debel, krepek, čokat’, kar je tudi dejanski pomen te besede. Tukaj torej ni mišljeno nizko v smislu z ‘globino’ (prim.FEW 1, 275 pod bassus). V francoščini je iz tega nastal pridevnik bas, kateri lahko menja pomen glede na to ali je zapisan pred ali za samostalnikom. Če želimo samostalniku pripisati zunanjo ali geometrijsko lastnost, je zapisan za samostalnikom. Če govoreči, vendar želi izraziti subjektivno vrednotenje, je zapisan pred samostalnikom, kateri je zaradi tega razvrednoten (prim.TLFi, pod bas). Francoski babeurre ‘pinjenec’ je tvorba zloženk dveh osnovnih tipov: bassus in butyrum ‘maslo’ (prim.TLFi, pod babeurre; glej tudi babeurre (m.) (roa.)). V povezavi s francoskim bas pride do izraza, da se je pinjenca imelo samo za odpaden izdelek. Ta nastane pri proizvodnji mleka in večinoma vsebuje vodo. Kmetje v Alpah so ga zelo redko konzumirali, predvsem se ga je naprej uporabljalo pri proizvodnji svežega sira ali pa se je z njim pokrmilo svinje.
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Če se ima podatke Crowdsourcinga za osnovo, se zdi, da je besedni tip Beil v alemanskem jezikovnem območju bolj običajen pomen za SEKIRO. Poleg tega je tudi morfo-leksikalen tip Axt razširjen. Vsekakor se tukaj bolj domneva semantično kot leksikalno variacijo. Zato švicarski idioticon v članku o Bīel (prim.Idiotikon pod Bīel) opozarja na razliko med Beil in Ax(t), katera je izvedena v članku o Axt (prim.Idiotikon pod Axt): „Toda večinoma se razlikuje: sekira ima daljše steblo, ampak ožje rezilo in posebej služi udarcem s hrbtom." Omenjene razlike se "Crowderji" morebitno ne zavedajo ali pa je za njih nepomembna, ker obdelava lesa ni del vsakdanjega življenja. Kajti tudi v standardnem jeziku se razlikuje med sekiro „orodje z ozkim rezilom in dolgim ročajem, posebej za podiranje dreves" (prim.Duden pod Axt) in ročno sekiro „sekiri podobno orodje s širokim rezilom in kratkim ročajem, posebej za obdelovo lesa in mesa" (prim.Duden pod Beil).
V starovisokonemškem dokazan kot bîhal (prim.AWB pod bîhal); gre za „le nemško in nizozemsko besedo". Vsekakor v nekaterih keltskih jezikih obstajajo leksikalni ekvivalenti, tako npr. v staroirskem bíail, biáil ali valižanskem jeziku bwyall, bw(y)ell (prim.Kluge pod Beil).
Karg-Gasterstädt, Elisabeth / Frings, Theodor (1952-): Althochdeutsches Wörterbuch. Auf Grund der von Elias v. Steinmeyer hinterlassenen Sammlungen im Auftrag der Sächsischen Akademie der Wissenschaften zu Leipzig, Lepzig
Bitsche po DWB označuje „leseno posodje za pijačo s pokrovom“ (prim.DWB pod Bitschen). Schmeller to lematizira kot Butschenoz.Bütschen in opis dodatno prezentira kot „malo, z podlago in pokrovom opremljeno posodo v obliki prisekanega stožca, kateri je pri številni služinčadi uporabljen kot ceneno, obstojno in izdatno posodje za pijačo." (prim.Schmeller pod Butschen). Tako DWB Grimmov kot tudi bavarsi slovar Schmellers za primerljive besedne tipe iz drugih jezikov navajata slovanske primere: poljski beczka, češki bečka ruski botschka 'vedro, sod'. DWB predvideva tvorbo slovanskih besed iz nemškega Bottich. Za i>Bottich, po drugi strani Kluge navaja, da je „sigurno bil izposojen iz romanskega področja", vendar za etimon predpostavlja krajšo obliko besede apothēca 'vinska klet' (prim.Kluge pod Bottich), vsekakor iz tega lahko izberemo, da je omenjena beseda dejansko zgornjenemška. Za samo Bitsche, vendar še pride druga etimologija v poštev. V članku iz Treccani o bottìglia (prim.Treccani pod bottìglia) je kot etimon naveden pozno latinskibŭ(t)ticŭla, deminutiv k buttis 'sod'. Tudi v švicarsko nemških narečjih obstaja Butsch (prim.Idiotikon pod Butsch) in Idiotikon navaja retoromanski butschin kar velja kot sorodna beseda italijanskega botticino. Če izhajamo od daljinsko asimilacijskega preglasa od matičnega samoglasnika skozi /i/ in kasnejšnem, v bavarščini tipičnem poudarjenem zlogu od /y/ k /i/, je tako možno razložiti Bitschn, kakor je predvsem najti v derivatih kot je Millibitschn (prim.karta Milchbitsche).
Grimm, Jacob/ Grimm, Wilhelm (1854-1961): Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm, Leipzig, Hirzel
Schmeller, Johann Andreas (1827–1837): Bayerisches Wörterbuch : Sammlung von Wörtern und Ausdrücken, die in den lebenden Mundarten sowohl, als in der ältern und ältesten Provincial-Litteratur des Königreichs Bayern, besonders seiner ältern Lande, vorkommen, und in der heutigen allgemein-deutschen Schriftsprache entweder gar nicht, oder nicht in denselben Bedeutungen üblich sind, mit urkundlichen Belegen, nach den Stammsylben etymologisch-alphabetisch geordnet., Stuttgart, vol. 1-4, Cotta
Seebold, Elmar (2012): Kluge. Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, Berlin, DeGruyter
Za ladinski jezik karakterističen tip brama 'Rahm' se samo razlikuje v tonskem samoglasniku [a] od tipa bruma; očitno je nastal pod vplivom od crama. Ker pa ni videti, da je dolomitsko-ladinsko področje bilo poseljeno od Keltov ( dolomitska regija je v prazgodovinskem oz. zgodnje zgodovinskem času bila poseljena od Venetov ali je bila najmanj pod njihovim močnim kulturnem vplivom. Ustrezne arheološke najdbe so bile najdene v Cadore [glej F.V. and Winkle, Christian, “Veneti”, in: Brill’s New Pauly, Antiquity volumes edited by: Hubert Cancik and , Helmuth Schneider, English Edition by: Christine F. Salazar, Classical Tradition volumes edited by: Manfred Landfester, English Edition by: Francis G. Gentry. Consulted online on 09 November 2018 (Link) First published online: 2006; First print edition: 9789004122598]. Arheološka pričevanja katera kažejo na navzočnost Keltov na tem področju zaenkrat še manjkajo. ), prvotno keltski crama tam ni videti kot substratna beseda; združitev obeh tipov je mogoče razložiti s tem, da je keltski, oz. potem romanski crama iz zahoda prodrl v centralno-ladinsko področje in se je tam združil s prvotno razširjenim latinskim tipom bruma, iz česar so končno nastale ladinske besedne oblike tipa brama (prim.Karta brama). To se naj bi zgodilo pred germanizacijo od Eisacka in Adiža (prim.EWD I: 337-338).
Kramer, Johannes (1988-1998): Etymologisches Wörterbuch des Dolomitenladinischen, Hamburg, vol. 1-8, Helmut Buske
oziroma
primerjaj
Etymologisches Wörterbuch des Dolomitenladinischen
(auct. Myriam Abenthum | Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Eva Jezovnik)
Ta bazični tip se lahko s pomočjo staronordijskega brot ‘mesna juha’, ang.broth, dum.brode, goh.. proth ‘juha’ izpelje iz germanskega izvora. Iz tega so se razvili tudi ita.brodo, broda, pms.breu ali cat.brou . JUHA je bila tipična jed germanov, Rimljani je niso poznali. To je razlog, zakaj je bila beseda prevzeta iz germanskih v romanske jezike. Poleg svojega izvirnega pomena ‘juha’ je razvila tudi še sekundarni pomen ‘pena’, ki je prodrla v terminologijo predelave mleka. Tako se najdejo v galoromanskih izpeljankah kot na primer brou de beurre ‘maslena pena’ ali brôe ‘pena na mleku’ (prim.FEW 15/1: 291-300). Prenos na koncept PINJENEC je zabeležen na področju VerbaAlpina za Trento.
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Omenjen morfo-leksikalni tip je preko franko-provansalskega in okcitanskega jezika tudi v katalanščini in korziskem (brocciu) dokazan (prim.TLFi pod brousse 2). Nekoč domnevana izpeljava iz gotskega je glede na omenjeno razširjenost (predvsem v Korziki) in onomaziologijo (PREDELAVO MLEKA, posebej: SVEŽI SIR IZ OVČJEGA IN KOZJEGA MLEKA) malo verjetna. Bolj prepričljiva je od Ernesta Schüleja predlagana predromanska etimologija, katero TLFi omenja v povzetku zgodovine besed:
"D'apr. Brüch dans Z. rom. Philol. t. 35, p. 635, GAM. Rom.1t. 1, p. 369, t. 2, p. 38 et Gamillscheg dans Z. rom. Philol. t. 40, p. 148, ce groupe de mots est issu du got. *brǔkja « ce qui est brisé », dér. du got.gabruka « morceau » (FEIST, s.v.gabruka; KLUGE20, s.v.Brocken). E. Schüle dans Pat. Suisse rom., s.v.brochyè, estime au contraire qu'un terme got. peut difficilement s'être implanté dans le vocab. laitier des Alpes, et propose une base préromane *brottiare, d'orig. inconnue.” (prim.TLFi pod. brousse 1).
(2004): Trésor de la langue française informatisé, Paris, CNRS Éditions
Lat. etimon tega bazičnega tipa je bruma z izhodiščnim pomenom ‘zimski solsticij’. Bruma je zloženka od*brevŭma (brevissima dies 'najkrajši dan' (prim.Treccani: s.v.bruma). Poleg tega označuje v splošnem pomenu ‘zima’ in v ožjem pomenu ‘zimski mraz’ (prim.Georgess.v.bruma). Iz tega se je v zahodni Romaniji razvil pomen ‘megla’, kot v fra.brume, spa., por.bruma in cat.broma. Ta pomen ima tudi fur.brume (prim.FEW:562), ki je bil poleg tega metaforično ime za SMETANO. Ladinska oblika, ki se je priključila na zahodu brama, je svoj ohranila svoj naglašen vokal najverjetneje zaradi vpliva sinonimne oznake crama.
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Lat. izvor bazičnega tipa ni problematičen; gre za zloženko iz grščine, kateri sta osnova korenska morfema tyrós (ὁ τυ̅ρός) 'sir' in boūs (ἡ βοῦς: prim.lat.bovis) 'krava'. Ta besedni tvorbi dodan poudarek, da gre za goveji-sir, označuje izdelek kot posebnost in kaže na to, da se SIR prvotno ni prideloval iz KRAVJEGA MLEKA. V grškem kulturnem krogu se je sir prideloval – in se prideluje še danes – običajno iz ovčjega ali kozjega mleka (primerjava je v skladu z opisom v poglavju o Plifemu v Odiseji [9,170-566; speziell 244-247]; Polifem ni imel goveda).
τὸ βούτυ̅ρον označuje v grščini "maščobo mleka" (τὸ πῖον τοῦ γάλακτος [Corpus Hippocraticum]). V Corpus Hippocraticum (zbirki medicinskih besedil, katerih nastanek sega v 6. stol. pr. n. št. do 2. stol. n. n. št.) je opisano, kako so Skiti pridelovalo maslo iz kobiljega mleka (Corp. Hipp., Morb. 4, 20). Tam opisani postopek je točno tak, kot se uporablja še danes: Skiti naj bi domnevno dali kobilje mleko v sod (votlo posodo iz lesa: ἐς ξύλα κοῖλα) in ga nato tresli. V Corpus Hippocraticum ni zapisano, s katerim namenom so Skiti maslo uporabljali (kot živilo ali zdravilo).
Kot že v Corpus Hippocraticum je nastal že pri Pliniusu starejšem vtis, da je proizvodnja in uporaba masla nekaj tipično "barbarskega" (NH 28, 35: e lacte fit et butyrum, barbararum gentium lautissimus cibus et qui divites a plebe discernat). To naj bi sovpadalo s tem, da je bilo v mediteranskem življenjskem prostoru Grkov in Rimljanov olivno olje dominantno kot živilska maščoba (in še je). V grško-rimskem prostoru se je maslo tako manj uporabljalo kot živilo, temveč pretežno kot zdravilo. Vsekakor se pogosto najdejo zapisi za βούτυ̅ρον/butyrum v kontekstu z medicinsko strokovno literaturo (poleg Hipokrata med drugim pri Celsusu in Galenu), tudi Plinius starejši opisuje uporabo masla kot zdravilo (proti bolečinam v vratu: NH 28, 52).
Poleg srednjega spola βούτυ̅ρον pozna grščina še varianto moškega spola ὁ βούτυ̅ρος. Tako moški kot srednji spol sta poudarjena na tretjem zlogu od zadaj (Proparoxytona). Latinščina je besedo očitno prevzela iz nemščine (butyrum).
Pri bazičnem tipu butyru(m) se razlikujeta dve naglasni varianti:
paroxytones lat.butӯru(m), ki se nanaša na ita. tip butirro (prim.DELI 179);
lat.bútyru(m) z iz grš. βούτυ̅ρον podedovanem inicialnem naglasu; iz tega se je razvil fra., fro.bureoz.fra.beurre. Ta tip si je izposodila italijanščina in se razvila tudi v ita.burro (prim.DELI 178).
Manj jasno je prevzemanje besede iz romanščine v germanščino. Upošteva se varianca spola iz nem.Butter: v alemanščini in bavarščini dominira moški tip; a ta SDS je lahko tudi ženski ali celo srednji. Kluge, 166 vidi moški tip kot sekundarni razvoj v analogijo k prav tako moškemu alemanskemu sinonimu Anke; primarna naj pa bi bila ženska različica, ki se razlaga iz poimenovanja lat. srednjega spola mn. na -a kot ženski ednine. Temu ustreza pozno staro visokonemški butira. V luči interlingualne geolingvistike alpskega prostora ta interpretacija ne more prepričati, kajti moški tip tvori v bavarskem govornem prostoru Tirolske skupno območje z južno sledečim in prav tako moškim roa. tipom but'ir. Iz tega je v tej obliki dosti bliže videti primarni adstratalni prevzem in ženski tip die Butter kot sekundarno variacijo. Zaradi nepremaknjenega dentala -t- naj ne bi prišlo zelo zgodaj (ne pred 8. stol. n. št.), temveč šele po zaključku 2. glasovnega premika.
Izgleda torej, da je bil v alpskem prostoru tip butyrum, ki na lat.unguere / *ungere 'mazati' nanašajoče se oznake, daleč okoli spodrinjen.
Cortelazzo, Manlio/ Zolli, Paolo (1979): Dizionario etimologico della lingua italiana, Bologna, Zanichelli
Baumgartner, Heinrich/ Handschuh, Doris/ Hotzenköcherle, Rudolf (1962-2003): Sprachatlas der Deutschen Schweiz, Bern, vol. 1-9, Francke
Seebold, Elmar (2012): Kluge. Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, Berlin, DeGruyter
Latinščina
(ISO 639-3)
primerjaj
Latinščina
(ISO 639-3)
Italijanščina (ISO 639-3)
Francoščina (ISO 639-3)
Stara francoščina (ISO 639-3)
oziroma
Nemsko (ISO 639-3)
Sprachatlas der deutschen Schweiz
Romanščina (ISO 639-5)
(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Slavo Šerc)
Natančen izvor omenjenega tipa ni jasen. V latinščini je capanna zelo redko in razen tega zelo pozno, namreč pri Izidoru Seviljskem, dokazovan (dodatno dokazilo na Juvenalšolskem iz obdobja okoli 800). Domnevalo se je, da gre za keltsko besedo (FEW 2, 244 s.v.capanna), vendar to ni sigurno. Izidor je besedo, nedvomno napačno, izpeljal iz lat.capere. Pravi, da se mala koča zato imenuje capanna ker lahko sprejme samo eno osebo (Origines, XV [De aedificiis et agris], 12, 2: "Hunc rustici capannam vocant, quod unum tantum capiat"). Na skrajnem severu Piemonta, je tudi planšar označevan kot capannaio.
Fonetične različice omenjenega morfo-leksikalnega tipa se lahko na podlagi sledečih kriterijev zbere v skupine tipov:
(1) varianca začetka besede:
[k-] ohranjen; prim.fra.cabane;
[k-] palataliziran:
[k-] > [ts-]; prim.frp.tsˈăvănə
[k-] > [tɕ-]; prim. engadin chamanna;
[k-] > [ʧ-]; prim.frp.ʧavˈaːna
(2) vzglasje 2. zloga v med-vokalne pozicje:
[-p-] ohranjen; prim.ita.capanna;
[-p-] oslabljen:
- sonorizacija [-p-] > [b-]; prim.fra.cabane;
- sonorizacija in spirantizacija [-p-] > [v-];
(3) izglasni vokal:
[-a];
[-ə];
[-e];
[-o].
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Ta bazični tip "je razširjen kot krajevno in občno ime na širšem področju v zah. Sredozemskih jezikih" (FEW II, 51). Izvira iz predindogermanščine in je bil prvotno oznaka za območje s pomenom ‘zavarovano mesto’. Tako se razlaga cala 'zaliv' v italijanščini (npr. sicilijansko) in v iberoromanskih jezikih (prim.FEWibidem.). V raziskovalnem področju VA je osnova tudi imenu Val Calanca, stranski dolini Misoxa/Misocco.
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Ta bazični tip se reprezentira samo z enim morfo-leksikaličnim tipom: prim.ita.capanna; fra.cabane; roh.chamona.
Ta osnovni lat.capanna, je po FEW II, 246 je najden samo enkrat (pri Isidor); "njegov izvor je nejasen" (FEW II, 244). Oblike -m- tvorijo alpinsko varianto; prim.DRG 3, 336-339. Za semantiko roh. oblik je rečeno: "V pomenu 'koča, preprosta, skromna hiša' zavzema danes literarno obarvana camona osrednje mesto med fam. --> baitaDRG (2,76) 'baraka, propadajoča hiša, slaba koča' in --> teja 'koča, planšarija, alpska koča'. Prim. tudi fögler" (239).
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Ta bazični tip izhaja iz lat. *cappellus ‘vrsta pokrivala’ in je pomanjševalnica lat.cappa ‘klobuk’ (prim.FEW 2, 293, s.v.cappellus). Prvotno je poimenoval lat.*cappellus različne vrste naglavnih pokrival. Nositi klobuke jue bilo Rimljanom pravzaprav tuje. Samo preprosti ljudje, ki so dosti delali na prostem, so nosili za zaščito klobuke najrazličnejših oblik iz različnih materialov. Iz lat.*cappellus so se razvili fra.chapeau, ita.cappèllo, roh. (engadinsko) tśapé in tudi fur.tśapel. Po Kramerju (EWD II, 153) je osnovna beseda lld.ćiapél ‘klobuk’ čisto podedovana beseda. Na našem območju se lahko najde tudi kot oznaka za SMETANO ZA STEPANJE (zemljevid *cappellus). Izpeljanke iz lat.cappa bi lahko bile dokazane v oznakah za peno na jabolčnem vinu ali pivu ali za kožo, ki se tvori na kuhanem mleku (prim.EWD II, 275). Ta metaforični pomen 'pena' je razvila tudi lat. pomanjševalnica *cappellus , (prim.EWD II, 291). Tako se pojasni, zakaj se *cappellus najde tudi kot oznaka za stepeno smetano; podobno motiviran je metaforičen prenos caput.
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Tu služi kot osnova lat.caput ‘glava’. V latinščini dobi caput konkurenco z testa, pravzaprav 'posoda iz gline, črepinja'. V večinskem delu romanskega govornega prostora se je caput prevesil v dobro testa (prim.FEW 2, 334 s.v.caput). V svojem osnovnem pomenu je preživel v Lombardiji in južni Italiji, v Toskani in Furlaniji, v Graubündnu, Romuniji, Kataloniji, jugovzhodni Franciji in na področju Dolomitov (tako ita.capo, lld.ćé ali fur.ciâf; prim.DELI 1, 199-200; prim.EWD II, 74-75). Že lat.caput se je uporabljal v različnih metaforičnih načinih, tako v smislu ‘najzgornejši, vrh, kopast vrh’ (prim.Georgess.v.caput). V romansko govorečem področju Alp se najdejo metaforske oznake za SMETANO, kajti smetana je, kar se na vrhu napravi; podobno motiviran je metaforičen prenos cappellus.
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Cortelazzo, Manlio/ Zolli, Paolo (1979): Dizionario etimologico della lingua italiana, Bologna, Zanichelli
Kramer, Johannes (1988-1998): Etymologisches Wörterbuch des Dolomitenladinischen, Hamburg, vol. 1-8, Helmut Buske
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
SIR se v latinščini označuje na splošno kot caseus ‘sir’ (prim.Georges, s.v.caseus); Kluge vidi povezavo s staro cerkveno slovanščino kvasŭ ‛droži, kvas’ in se tako zavzema za indoevropski izvor. Lat. beseda je že zelo zgodaj pristala v germanščini (prim. v 8. stoletju najdeno goh.kāsi in ang.cēse, z izstopajočo palatalizacijo); po Kluge je "[d]latinska beseda [...] prevzeta s pripravo trdega sira. Pred tem so poznali germani samo mehki sir (skuto)" (478). V sami romanščini je bil najprej dominanten tip (prim.DéROM: s.v.*/`kasi-u/ in FEW 2, 456-458 s.v.caseus) vendar nato zamenjan, predvsem s tipi formaticu(m), ki je eksplicitno motiviran s sirarstvom, natančneje: s proizvodnjo sira s SREDSTVOM ZA SESIRJENJE , kajti samo s to tehniko se omogoči oblikovanje sira, zorjenje in daljše konzerviranje (prim.fra.fromage, ita.formaggioitd.). Ohranil se je tip caseus v ita.càcio, ki je razširjen na dialektološki ravni predvsem v Toskani in dialektih srednje in južne Italije (prim.DELI I: 182), vendar tudi na področju raziskav VerbaAlpina, pojavlja se v obliki ladinščine ćiajóprim.karta (prim.EWD II: 126). V Zahodnih Alpah bi se lahko caseus od vsega začetka uveljavil ne proti predrimski, predvidoma galski substratni besedi toma.
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Ta bazični tip temelji na lat.cautum ‘ograjen prostor’, kar sodi k lat.cautus ‘varno, zagotovljeno’ (prim.Hubschmid 1950: 338; prim.REW, s.v.cautum). Romanska sorodnika sta dolomitskoladinsko ćiàlt ‘lopa’ (prim.EWD II: 129) in fur.ciôt ‘svinjski hlev’ (prim.FEW, s.v.cautus).
Hubschmid, Johannes (1950): Vorindogermanische und jüngere Wortschichten in den romanischen Mundarten der Ostalpen, Tübingen, in: Zeitschrift für romanische Philologie, vol. 66, Niemeyer, 1-94
Razširjenosti oblik, ki sodijo k temu bazičnemu tipu, ni lahko oceniti. Kajti na lat.cellārium se nanaša tudi standardnonemško Keller, tako da se postavlja vprašanje, če lahko vidimo alemanske in bavarske izraze raziskovanega področja kot variante, ki so prišle s standardno nemščino, ali če se lahko v njih domnevajo ostanki latinsko-romanskega substrata. V prid substratni razlagi govori nedvodmno semantika, kajti v nemškem alpskem področju dominira tako kot v romanskem pomen 'mlekarna, prostor/hišica za skladiščenje mleka in sira' ali tudi 'uta za predelavo mleka'. Ta pomen je primarno funkcionalno definiran, za namen, manj arhitektonsko, in ustreza tako bolj klasično latinskemu pomenu cellārium, namreč 'shramba' kot pomen 'klet' standardne nemščine Keller. Tudi italijansko cellaio bolj označuje shrambo; 'klet' se imenuje cantina. Romanski izrazi kažejo torej etnografsko bližjo, lažjo romansko specializacijo. Tudi razvoj pomena 'shramba' v 'klet' je zelo razumljiv, posebno v primeru vina, ki se rad skladišči v kleti. Ni verjeten povratni razvoj od nem.Keller v 'shramba za mleko in sir', tj. točno k domnevno že staremu pomenu sosednjih romanskih oblik.
Seveda je fonetika alemanskih in bavarskih oblik težavna, saj ne kaže odraza romanske palatalizacije začetnega [k-]. Ta prolem se ne postavlja samo za južnonemški, temveč tudi za celoten nekdanji latinsko-romanski/nemški prevzemni prostor, kot kaže soobstoj premaknjenih (nem.Zwiebel cēpŭlla [REW 1820]) in nepremaknjenih oblik (nem.Kiste cĭsta 'košara', nem.Wicke vĭcia). V tej povezavi se opažajo tudi ime reke nem.Neckar Nicer (prim.RE, XVII/1 in dKP, 4, 88), brez vsake palatalizacije. To ime je bilo s precejšnjo gotovostjo prevzeto pred 260-280 n.št., ker so bila območja na desnem bregu Rena Germania superior, vključno s celotnim tokom Neckar v tem času oddana; s tem je nastal torej terminus post quem za palatalizacijo v severno alpinskem imperiju ali, previdneje rečeno, za njegovo splošno uveljavitev. Kajti glede na načeloma visoko starost romanske palatalizacije ni prepričljivo, da se argumentira samo s časom prevzema. Bolj naj bi se računalo s tem, da so nepremaknjene, konservativne in premaknjene, inovativne variante obstajale v zgodnji romanščini druga ob drugi daljše časovno obdobje. Opaža se, da se zapornik nikakor ni ohranil samo v zgodaj romanizirani, izolirani in zelo oddaljeni sardinščini (prim. znane primere kot srd.kentu 'sto' centu[m] itd.), temveč obstaja tudi v dalmatinščini – v tem primeru oddaljenost od alpske romanščine ni več tako velika (prim. dalmatinsko kapula cēpŭlla [REW 1820]).
Wissowa, Georg/Kroll, Wilhelm/ Mittelhaus, Karl / Ziegler, Konrat / Gärtner, Hans (1980): Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft, Stuttgart, Metzler
Prvotno alpski označevalni tip chalet (prim.TLFi, s.v.chalet) je z turizmom prišel v fra. knjižni jezik; osnova je diminutivni odvod enega, morda pred indoevropskega tipa *cala.
(2004): Trésor de la langue française informatisé, Paris, CNRS Éditions
Ta morfo-leksikalni tip ustreza pomanjševalnici od lat.caseus "sir" in je prvotno za razumeti v smislu z "mali sir". Kakor prikazuje karta, omenjen tip obstaja v generičnem pomenu od "sira" predvsem v retoromanščini (prim.DRG 3, 444-450, s.v.chaschöl), ampak tudi na enem delu ladinščine (Val Gardena) (prim. karta chaschöl) in preko preiskovalnega področja, npr. v beneškem jeziku (casuòla; prim.EWD II, 126) in v okcitanskem jeziku (prim.FEW 2, 456, s.v.caseolus).
De Planta, Robert/ Melcher, Florian/ Pult, Chasper/ Giger, Felix (1938ff.): Dicziunari Rumantsch grischun, Chur, Inst. dal Dicziunari Rumantsch Grischun
Osnova je lat.clarus "svetel" z metaforičnim pomenom "razredčeno", ki je motiviran glede na voden in manj prosojen PINJENEC. Podobne oblike dokazuje FEW, 2, 739 s.v.clarus.
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Morfo-leksikalni tip roa.clat po AIS (karta 576, točka 318, gl. opombe v legendi) se nanaša na koncept "VEJA, OD JELKE" in opisuje vejo od strožnjakovca brez iglic. Območje razširjenosti omenjenega tipa je omejen na kraj [Forni Avoltri|https://www.verba-alpina.gwi.uni-muenchen.de?page_id=133&db=xxx&tk=2732]], v Furlaniji. Za ta kraj in h temu konceptu so v AISu zaznamovana tri jezikovna dokazila, katera soklát, kláts, tláts. Etimološko je mogoče razložiti omenjena dokazila z latinskim osnovnim tipom clādēs (prim.Georges v. 1, stolpec 1187 s.v.clādēs), kognat iz stare grščine κλάδος (kládos), z pomenom "veja".
Jaberg, Karl / Jud, Jakob (1928-1940): Sprach- und Sachatlas Italiens und der Südschweiz, Zofingen, vol. 1-7
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Omenjenemu osnovnemu tipu je lat.coagulum osnova, kar je že v klasični latinščini pomenilo, tako "sirilo", kot metonimično tudi "strjeno mleko". Še naprej obstaja v vseh romanskih jezikih. Vsekakor sta se oba pomena "sirilo" in "strjeno mleko" samo ohranila v galoromanskem jeziku (prim.FEW, 2, 816 in sledeče strani., s.v.coagulum). V drugih romaskih jezikih omenjen tip opisuje samo sredstvo za strjevanje, tako v ita.caglio ali roh. (surselvsko) cuagl, roh. (engadinsko) quegl "sirilo" (prim.HWdR, 206; DRG, 4, 303, s.v.cuagl). Zraven samostalnika stoji glagol coagulare. Sprva prehoden glagol lat.coagulare "spraviti k sirjenju" se od 5. stol. uporablja tudi neprehodno z pomenom "strditi se". Najdemo ga na celotnem romanskem področju, kot na primer fra.cailler, ita.quagliare (prim.FEW 2, 816-820, s.v.coagulare).
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Po Georges osnovnem pomenu izvira iz lat.cohors 'ograjen kraj, dvorišče, obora, predvsem za živino, ograda za živino'. Z metonimijskim prenosom so se razvili pomeni 'količina, množica, spremstvo' kot tudi znani vojaški specialni pomeni ('deseti del legije, telesna straža' itd.). V alpskem prostoru se je ohranil osnovni pomen ('prostor za molžo in spanje na prostem okoli planšarije') in hkrati razvil metonomijski prenos na planinske zgradbe (prim. analogno polisemijo osnovnega tipa malga).
Varro referira zanj dve sprejemljivi izpeljavi besede cohors: ali je v povezavi z glagolom coorior in označuje kraj, okoli katerega se »zbira« živina (tak je prevod R.G. Kent [Varro. On the Latin Language, Volume I: Books 5-7. Translated by Roland G. Kent. Loeb Classical Library 333. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1938]; ta pomen težko uskladimo z drugimi Georges priloženimi pomeni oz. z osnovnim pomenom simplexa sploh oriri), ali pa obstaja povezava z grškim χόρτος, ki je po njegovem povezan z lat.hortus (Varro, De Lingua Latina 5,88: cohors quae in villa, quod circa eum locum pecus cooreretur, tametsi cohortem in villa Hypsicrates dicit esse Graece χόρτον apud poetas dictam). Tako hortus kot tudi χόρτος imata prvotni popolnoma podoben pomen kot cohors (k χόρτος l prim.npr. Il. 11, 774 ali 24, 640).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Ta bazični tip se vrača na lat.cōlare ‘presejati, cediti’, kar je izpeljano iz lat.colum ‘sito, cedilo’ (prim.DELI 2, 250 sq.). Razen v terminologiji kovinske predelave je kot strokovni izraz razširjen predvsem v mlekarstvu v pomenu ‘mleko cediti, precejati’; prim.fra.couler, it. colare, roh.cular, lld.corè (z rotacizmom od -l- k -r-) etc.; prim.FEWs.v.colare.
Cortelazzo, Manlio/ Zolli, Paolo (1979): Dizionario etimologico della lingua italiana, Bologna, Zanichelli
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Etimon bazičnega tipa crama je galskega izvora. Prva najdba sega v 6. stoletje pri Venantiusu Fortunatusu (glej spodaj), nato se pojavi ponovno v 9. in 10. stoletju v neki glosi in medicinskih receptih. V prvotnem pomenu označuje ta bazični tip koncept SMETANA. Zanimiva je zgodovina besede francoskih kognatov: V fra. se pojavi pričakovana oblika craime ‘crême du lait’. V srednji francoščini pa obstaja od 13. stoletja oblika cresme ‘la partie la plus épaisse du lait, qui s´élève à la surface quand on le laisse reposer, et dont on faire le beurre’ (prim.FEW 2, 1271, 1272, s.v.crama). s te oblike, katere zadnji refleks se najde v zapisu ê francoske standardne ortografije (crême), je potreben pojasnila. Dobro se da pojasniti iz križanja s cerkveno besedo chrisma ‘maziljenje, oljenje’ iz gr. χρῖσμα. V novi francoščini se je uveljavila oblika crème, ki je bila spet kot crema prevzeta v italijanščino (prim.DELI 1: 295). Bazični tip crama je bil prepeljan predvsem v piemontščino, lombardščino in retoromanščino, četudi zamenjan s sonorizacijo vzglasja cr- > gr-, kot v roh. (surselvsko) groma / roh. (engadinsko) gramma (prim.HWdR, 381).
Leksikaličen tip nem.Rahm se tukaj prav tako postavi k bazičnemu tipu crama; na osnovi alpskih jezikovno kontaktnih odnosov se predlaga nova izpeljava. V Kluge 2011, s.v.Rahm je zgodovina besede iz indogermanskega pogleda takole skicirana:
RahmS[.]m ‛smetana’ std.(11. Jh.), mhd.roum, mndd.rōm(e)[.] Iz wg.*rauma-m. ‛Rahm’, tudi v ae.rēam; v prevoju k anord.rjúmi. Če se izhaja iz *raugma-, se primerja avest.raoγna-n., raoγniiā-f. ‛maslo’. Drugi izvor nejasen. Nova knjižna nemška oblika temelji na narečju, ki mhd.ou v ā se je razvil. Kjer je Rahm proti Sahne semantično diferenciran, se nanaša bolj na kislo Rahm. Izpeljanka s predpono: entrahmen; Izpeljanka s členkom: abrahmen. Prav tako nndl.room." (Kluge 2011, online s.v.Rahm 1)
V tem nastavku so odnosi med dialekti izključeni; mora pa se upoštevati, da je v romanskem alpskem prostoru, in sicer neposredno južno od germansko-romanske govorne meje, tip fra.crème / ita. crema zelo razširjen ((prim.zemljevid crama).
Pripadajoči fonetični tipi s tonskimi različicami samoglasnikov [æ], [e], [o] in [a] segajo samoumevno nazaj do skupne izhodiščne oblike [a], kajti dvig poudarjenega zloga od naglašenega /a/ > [e] oz. > [æ] v odprt zlog in zaokrožen /a/ > [o] pred labialom so popolnoma neopazni. S tem se pokaže bazični tip crama, ki prvotno najbrž izvira iz galščine (to pomeni iz keltščine) (prim.FEW 2, 1271-1274, s.v.crama); beseda je sicer najdena pri Venantius Fortunatus (*540-600/610), ki je bil rojen v Valdobbiadeneju, to pomeni ob jugovzhodnem robu Alp severno od Trevisa. Bilo bi le malo verjetno, da se skupno področje sinonimskih tipov nem.Rahm in roa.crama pojasnjuje s slučajnim srečanjem. Verjetneje je, da je galo-romanski bazični tip prevladal nad nemškim.
Redukcija vzglasja lat.-roa. [kr-] > deu. [r-] je vidna v povezavi s tem, da "v d. h- izginja pred soglasnikom v 9. stol." (FEW 16, 249, s.v.*hrokk), kot dokazujejo številne analogne oblike. V zgodnjem času germansko-romanskega jezikovnega stika je morala še obstajati različica [hr-], kajti fra.froc 'kuta' se ne more vrniti na staro visokonemško roc, temveč samo na hroc s substitucijo laringalnega z labiodentalnim pripornikom. Tako tudi Kluge:
"Rock[.] Smstd.(9. stol.), mhd.roc, rok, ahd.(h)roc, as.rok [.] Iz wg.*rukka-m. ‛Rock’, tudi af.rokk. Izven germanščine se primerja air.rucht ‛tunika’, kymr.rhuchen ‛plašč’. Vse drugo je nejasno. Obstaja tudi različica z vzglasjem hr- in ahd.hroc, as.hroc, afr.hrokk, ki je verjetno privedel preko francoskega k Frack (prim.Kluge 2011, online, s.v.Frack). Prav tako nndl.rok." (Kluge 2011, online, s.v.Rock).
Enako se pojasnjuje soobstoj angl. horse poleg nem.konj g.*hrussa (prim.Kluge 2011, s.v.Ross und nem.hropsti polegnisl.hrygla ‛praskanje v grlu’, lav.kraũkât ‛kašljati, izpljuniti sluz’ ine.*kruk- ‛smrčati, hropsti, kruliti’ (prim.Kluge 2011, s.v.hropsti in podobno).
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Osnovni tip *crassia "mast" je zbirno ime k lat. pridevniku crassius "debel, rejen", varianta klasične oblike crassus (prim.DELI 2: 517). Od 3. stoletja naprej, je ta varianta izpodrinila prvoten, v celotni Romaniji veljaven pinguis, kateri je vendar na področju VerbaAlpine vsekakor ohranjen (prim.lmo.pench "pinjenec" ali roh.paintg "maslo" (prim.pinguĕ(m)). Na vzglasje oblik, katere so se ohranile v romanskem jeziku (gr-), je morda vplival lat.grossus "debel", kateri ni dokazovan v klasični latinščini (prim.FEW, 2, 1277-1286, s.v.crassus in Georgess.v.grossus). Podobne sonorizacije vendar obstajajo tudi drugje (prim.npr.crama).
Na alpskem področju iz tega tipa posamično izhajajo pomeni za SMETANO, del mleka ki vsebuje maščobo.
Cortelazzo, Manlio/ Zolli, Paolo (1979): Dizionario etimologico della lingua italiana, Bologna, Zanichelli
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Ta bazični tip se vrača na lat.crŭsta ‘skorja’, varianti klasične oblike z [uː] (prim.Georges, s.v.crūsta), za oznako trde, suhe površine sicer mehkega telesa. V latinščini poimenuje med drugim skorjo kruha. Blizu je prenos na sirovo skorjo, vendar v klasični latinščini še ni dokazljiv, temveč je moral slediti kasneje.
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Dokazila kažejo da so besedne oblike k morfo-leksikalnemu tipu Eimer na preiskovalnem področju sinonim za "posoda za molžo", medtem ko je VEDRO tam označen kot Kübel (gem.).
Zraven nemških dokazil obstajajo kognati tudi v slovenskih narečjih, predvsem z pomenom "vedro" npr.ajmar oder ajmarelj, ejmpar, jempa, lambar in lempa (prim.karta Eimer). Sorodne besedne oblike obstajajo na celotnem alpskem območju, predvsem kot sposojenka v slovenskih narečjih. Ravno fonetična realizacija kot /empar/, katero je možno ugotoviti iz dokazil od SLA, kaže posredovanje tega besednega tipa preko bavarščine, kjer tudi velja Empa. Slovarji (prim.DWB: s.v.Eimer; EWBD: s.v.Eimer) imajo ahd.eimbar (prim.AWB: s.v.Eimer) za odvod iz lat.amphora, kar je spet bila izposojenka iz gr. ἀμφορεύς (amphoreús) (prim.Kluge: s.v.Eimer).
Grimm, Jacob/ Grimm, Wilhelm (1854-1961): Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm, Leipzig, Hirzel
Karg-Gasterstädt, Elisabeth / Frings, Theodor (1952-): Althochdeutsches Wörterbuch. Auf Grund der von Elias v. Steinmeyer hinterlassenen Sammlungen im Auftrag der Sächsischen Akademie der Wissenschaften zu Leipzig, Lepzig
Omenjen osnovni tip ustreza ženski obliki *excŏcta preteklega deležnika od lat. *excoquere ‘izkuhati’. Pri tem gre za sestavljeno obliko iz lat.coquere ‘vreti/ kuhati se’ in prefiksa ex- (prim.DELI 5,1167). V severni Italiji je tip razširjen (prim.FEW 3, 278, pod *excocta in k ita.Treccani pod scotta 2). Nemške oblike osnovnega tipa reprezentirajo prav tako kot slovenski skuta, romanske substratne besede na področju alpske predelave mleka. Starejši pristopi, kateri so želeli odvod iz starovisokonemškega scotto iz nem.schottlen/schütt(l)en s sledečo izposojenko v romanski jezik, naj bi bili zavrnjeni, kajti oblike kot lombardijski scoččia [skotʃa] se lahko samo zvaja na etimon *excocta s povezavo in ne na starovisokonemški scotto. Zaradi tega se jasno izhaja iz obratne smeri izposoje in se starovisokonemško besedo zvaja na romansko (prim. v tem smislu že Idiotikon VIII, 1563, pod Schotten in tudi EWD, II, 200).
Vendar je treba upoštevati, da v ladinščini koeksistirata dva fonetična tipa:
(a) začetek besede z [ʃk-] (prim. [ʃkota] v Livinallongu kot tudi v Furlaniji);
(b) začetek besede z [tʃ-] (prim. [tʃot(e)] v ostali Sella-Ladiniji).
Pri (b) se zdi, da gre za obratno izposojenko iz južno-tirolske bavarščine (prim.EWD II, 199-200).
Osnovni tip je na semantičen pogled upoštevanja vreden, kajti je karakterističen primer metonimične polisemije: Označuje oba produkta, katera nastaneta pri sesirjenjem mleka oz. sirotke s segrevanjem in prekuhavanjem (lat. EXCOQUERE), namreč po eni strani tekočina in po drugi strani sir oz. skuta in navzgor umsmerjena beljakovina (prim. tudi VALTS IV, 204).
Cortelazzo, Manlio/ Zolli, Paolo (1979): Dizionario etimologico della lingua italiana, Bologna, Zanichelli
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Ta bazični tip se vrača na lat. pretekli deležnik trpnika exsūctus ‘izsesan’ (prim.Georges, s.v.exsugo in FEW, 3, 324 f., s.v.exsuctus) in sodi k romanskim naslednikom v pomenih ‘suh’ (ita.asciutto, piemontsko sü(i)t, engadinsko süt, katalonsko aixut, špansko enjuto, portugalsko enxuto) in ‘suh, pust’ (romunskosupt). Za VerbaAlpina so relevantni nekateri furlanijski izrazi s pomenom SIR.
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Omenjen osnovni tip je zaradi svoje raznolike polisemije zelo zanimiv. Temelji na lat. etimonu flōs. Osnovna pomena "cvetlica" in "cvet" sta v metonimni relaciji in sta potegnila na dan številne druge metaforične in metonimne pomene.
Iztekajoč se iz "cvetlice" flōs pogosto opisuje NAJBOLJŠI IN NAJLEPŠI DEL STVARI, tako kot morda v lat.flos aetatis "cvetlica let, mladostna sila, mladostno obilje" (prim.Georges, s.v.flōs), izraz kateri se je ohranil do romanskega jezika (kot v fra.la fleur de l´âge "mladost"; prim.FEW, 3, 630-638, s.v.flōs). Podobno motivirani so fra.fleur de la farine ‘la partie la plus fine de la farine’, ita.fior della farina, engadinsko flur d´farina ali gsw. (švicarsko nemško) Blume (prim. FEW, n.n.m.). Tudi na podlagi "cvetlica" se pojasnijo pomeni, kateri so v povezavi z POVRŠINO, NAJVIŠJO TOČKO od reči, kot v fro., frm.à fleur de ‘à la surface, au niveau de’. Obe semantične dimenzije ("dober" in "zgoraj") motivirata morda skupaj pomen koncepta SMETANA, kateri se je že razvil v latinščini (flos lactis "smetana") in je še danes dobro zaseden v preiskovalnem področju (prim. tudi ita.fior di latte "smetana"). Temu primerno sta tudi glagola kot fra.défleurer ali novo-okcitansko sanflurá, sonflurá "posneti (smetano)" lahko za razumeti (prim. FEW, n.n.m.).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Osnovni tip formaticu(m) izhaja iz lat.forma ‘oblika, posoda’. Izhaja iz galščine in je bil v prvi fazi pravzaprav le pridevnik za cāseus 'sir'. Skupaj sta dala ime za oblikovani trdi sir. V nadaljnjem razvoju je bil samostalnik cāseus izločen, pridevnik formaticum pa je doživel substantivizacijo. V njegovem nadaljnem razvoju je bil samostalnik cāseus izločen, pridevnik formaticum pa je doživel substantivizacijo. Prva dokazila najdemo v severnofrancoskem slovarju iz 8. stoletja. Poleg tega srednjebretonski fourondec, ki nakazuje, da je bil izposojen pred spremembo iz -aticu v -age, govori o njegovi veliki starosti. Poleg spremembe končnice se lahko opazi tudi metateza na podlagi starofrancoskih, srednjefrancoskih in novofrancoskih oblik. Stara francoščina pozna obliko formage ‘substance alimentaire qu'on obtient en faisant subir diverses préparations au lait caillé; masse de cette substance moulée en pain’. V srednji francoščini vendar obstajata dve obliki poleg sebe: po eni strani je dokazanfourmage, po drugi strani pa obstaja tudi varianta froumage. V novi francoščini se je metateza končno uveljavila z obliko fromage. Iz galsko-romanskega jezika je bil izposojen v številne druge romanske jezike. Tako se na celotnem ozemlju severne Italije najdejo ita.formaggio, piemontski furmágg, lombardijski formai ali beneški formagio (prim.FEW 3, 717-719 pod formaticum). V dolomitski ladinščini je tip formaticum skoraj popolnoma izpodrinil tipa cāseus. Tip cāseus je, kot je prikazano na AIS-Karte 1217 in v EWD (II, 126), samo še prisoten v Val Badii in Val Gardeni z oblikami ćiajó in ćiaujel (obe iz končniškega prilastka caseolus). Spremembo latinskega osnovnega tipa formaticu(m) je mogoče dobro razložiti s povezavo besede in stvari, saj je besedo očitno motiviral nov način proizvodnje, pri katerem se sir pusti zoreti v kalupu.
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Omenjen morfo-leksikalni tip se pojavlja tudi na AIS-karti 313 ("L'AUTUNNO", JESEN v belunskem Ponte nelle Alpi (P. 336). Med referenčnimi slovarji je Treccani-slovar edini, ki tega tipa prikazuje. Ta oblika se vendar ne nanaša na splošno JESEN, ampak marveč na izraz, katerega uporabljajo beneški ribiči za opisovanje specifičnega jesenskega obdobja, v katerem se ribe iz lagune preselijo na odprto morje.
Iz drugih slovarjev je možno razbrati, da omenjen tip ni samo prisoten na jugu Veneta in v Ponte nelle Alpi, vendar tudi v drugih različicah pokrajine Belluno, posebej v Agordino – ampak tudi v Zoldotal, tokrat z pomenom "jesen", (prim.Rossi 1992, 314, s.v. fardìma; Pallabazzer 1989, 189, s.v. ferdíma). Zanimivo je, da tukaj omenjena oblika seže samo do območja takoimenovane Sellaladinie in ne prekorači meje (prim.Blads.v.auton).
Ta morfo-leksikalni tip spada k osnovnem tipu lat.frigĭdus ("mrzel") (FEW 3, 797 s.v.frigĭdus).
Giovanni Battista Rossi (1992): Vocabolario dei dialetti ladini e ladino-veneti dell'Agordino. Lessico di Cencenighe - San Tomaso - Vallada - Canale d'Agordo - Falcade - Taibon - Agordo - La Valle - Voltago - Frassenè - Rivamonte - Gosaldo. Con note etnografiche-demologiche., Belluno, Istituto Bellunese di Ricerche Sociali e Culturali
Pallabazzer, Vito (1989): Lingua e Cultura Ladina. Lessico e onomastica di: Laste - Rocca Pietore - Colle Santa Lucia - Selva di Cadore - Alleghe, Belluno, Istituto Bellunese di Ricerche Sociali e Culturali
Istitut Cultural Ladin: Banca lessicala ladina, Vigo di Fassa
Morfo-leksikalni tip Gaden v današnjem standardu, na različnih področjih označuje hišo, katera vsebuje eno sobo, ali kamro.
Zraven tega obstaja tudi kot strokovna beseda na področju arhitekture za del okna bazilike (prim. tsnamen Steingaden (v zgornje bavarskem okrožju Weilheim-Schongau).
Ta beseda je v srednjem spolu od starovisokonemških časov kot gadum ali gadem dokazovana. Čez besedo za "pustiti" ali "izpustiti" se ustvarja povezava z besedami drugih indoevropskih jezikov, pri germanskem jeziku se začenja pri *ǵhə-t-mo- "prost prostor, prazen prostor" (prim.Kluge 2011, online pod Gaden). Tudi v danščinigade pomeni 'cesta' Duden pod Gaden). Na VerbaAlpina-področju je beseda večinoma vezana na zloženke, posebej pogosto v alemanskih narečjih Švice, kjer opisuje posamezni prostor (mlekarski prostor, hlev na planini, prostor za seno v alpskem skednju) (prim.Idiotikon pod gădem), medtem ko je predvsem v Južni Tirolski mišlen skedenj. Na severni Tirolski se zato, nasprotno uporabljajo oblike na osnovi od Stadel; prim. tudi "Ore'", prosti prostor med hišami.Gadenoz.Gadem je že v 19. stol. veljal za zastaran, kot kaže pogled v Grimmov slovar. V tem času je bila beseda še v srednjem spolu, kot tudi moškem spolu prisotna (prim.DWB pod Gadem).
Seebold, Elmar (2012): Kluge. Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, Berlin, DeGruyter
Gepse/Gebse opisuje okroglo, leseno posodo, v kateri je shranjeno mleko (prim.Idiotikons.v.Geps(e), DWBs.v.Gepse). Beseda je predvsem uporabljena v alemanskih narečjih, tukaj pretežno z pomenom "posoda za posnemanje" in "posnemalnik" (prim.karta Gepse). Nekaj dokazil obstaja tudi za "posodo za molžo", "posodo za oblikovanje sira" kot tudi "posodo za zajemanje mleka". Tudi idiotikon opozarja na osnovna pomena "posoda za hranjenje mleka" oz. "posoda za sirjenje" (prim.Idiotikons.v.Geps(e)). Leksem ustreza ahd.gebita, gebiza, kar je bilo sinonim za "posodo/skledo/skodelico"; izvira od lat.gabata (prim.AWB, s.v.Gebita).
Karg-Gasterstädt, Elisabeth / Frings, Theodor (1952-): Althochdeutsches Wörterbuch. Auf Grund der von Elias v. Steinmeyer hinterlassenen Sammlungen im Auftrag der Sächsischen Akademie der Wissenschaften zu Leipzig, Lepzig
Tako kot predelava mleka, je tudi eksistenca "pripadajočih, utrjenih zgradb iz kamna iz prvega tisočletja pr. Kr. kot preproste planšarske instalacije, katere so primarno služile dnevni molži alpske živine, kot tudi potrebni nadaljnji predelavi mleka" (Reitmaier 2016, 26 sl.) sedaj arheološko zagotovljena; o težavah pri pripravi atlasovih virov informira prispevek Analogna jezikovna geografija.
Reitmaier, Thomas (2016): Plurimum lactis Alpinis - Urgeschichtliche Milchwirtschaft in den Alpen, in: Archäologie Schweiz, vol. 39, 24-29
Omenjen slovanski osnovni tip je že v stari cerkveni slovanščini dokazovan v enaki obliki (prim.Cyrillomethodiana, s.v.гѹмьно). V današnjih slovanskih knjižnih jezikih se najdejo njegovi refleksi v hbs. gúmno "mesto za mlatenje žit", rus. gumnó "prostor za mlatenje žit", ces. humno "utrjena tla v hlevu za mlatenje žit", pol. gumno "stavba v kateri je hranjeno žito pred mlatenjem; del skednja, trda tla, na keterih se mlati žito; kmetija skupaj z gospodarskem poslopjem". V praslovanščini se besedi *gumьnȍ pripisuje pomen "prostor, v katerem se mlati žito". Osnovnem tipu so ine. korenina *gu̯ou̯- "živina" in *menH- "stopati, teptati, mečkati" v osnovo, torej pomeni praslovanski *gumьnȍ "prostor, v katerem živina stopa na žito" (prim. SNOJ, s.v.gúmno).
Zraven besednega tipa Beil (gem.) na zahodu, tvorijo na vzhodu nemškega preiskalnega področja, Crowd-dokazila k tipu Hacke večino pri oznaki koncepta SEKIRA. Zanimivo je, da se ti najbrž porazdelijo dialektno specifično. SEKIRA je v alemanskem delu s pomočjo dokazil reprezentirana k leksikalnem tipu Beil, medtem ko je tip Hacke (gem.) prisoten na bavarskem delu preiskovalnega področja. V tirolskem Galtüru, kraju na meji od nemško-govorečega do romanskega in prehodnem kraju med bavarskim in alemanskim preiskovalnem področju obstajata celo oba pomena.
Po Klügeju je Hacke instrumentalno tvorjenje k glagolu hacken (prim.Kluges.v.Hacke). Tip je omejen na zahodno-germanske jezike (ahd. hackōn, mnd. hakken, mhd./mnl. hacken, nl. hakken, aengl. -haccian, eng. to hack) (prim.DWDSs.v.hacken).Hacke kot oznaka koncepta ZADNJI DEL REKE manjka v zgornji nemščini, kot tudi v srednjevisokonemškem jeziku, evtl. iz razloga, da se tam uporablja besedo Ferse.
Seebold, Elmar (2012): Kluge. Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, Berlin, DeGruyter
Berlin-Brandenburgische Akademie der Wissenschaften (Hrsg.) (2004-): Das Digitale Wörterbuch der deutschen Sprache, Berlin
Omenjen slovanski tip z osnovnim pomenom "hiša" obsega panslovansko področje prim.npr.: kro. čak.hȋša "hiša", tsch.chýše "hiša, koča". Gre za izposojenko iz germanskega jezika; spada k osnovnemu tipu hûs (prim. SNOJ, s.v.híša). V alpskem kontekstu, ta tip omenja tudi bolj specifične koncepte, kot na primer KMETIJA, PODSTREŠJE, KUHINJA, SPALNI PROSTOR in v pridevniških povezavah SKEDENJ (prim.karta).
Prim. starovisokonemška dokazila; kulturnozgodovinsko ni presenetljivo, vendar vseeno poučno, da se ne zdi, da je omenjen tip izposojen v romanski jezik. Akulturacija gradbene tehnike, namreč, se je pretežno dogajala v nasprotno smer (prim.Krefeld 2018d, 3° esempio).
Krefeld, Thomas (2018): VerbaAlpina – un progetto di geolinguistica plurilingue, online
Ta bazični tip se vrača na lat.iŭncus ‘ločje’. Zastopan je v mnogih romanskih jezikih, tako ita.giunco, pms.gionch, cat.jonc, spa., por.junco und fra.jonc ‘ločje’. Po osrednji francoščini se najdejo izrazi, ki označujejo opremo iz ločja, v kateri se je izdeloval mehki sir, med temi jonchiere ‘petit panier en jonc pour la preparation du fromage mou’ in jonchée ‘panier en jonc pour la préparation du fromage mou’. Jonchée je poznan tudi kot oznaka za ‘fromage préparé dans un petit panier’ (prim. FEW , 5, 65-67, s.v.jŭncus). Ta pomen ima tudi ita.giuncata (prim.Treccani, s.v.giuncata). Pojasniti se da semantična sprememba iz metonimijske povezave besede in stvari. Za oblikovanje sira iz sirotke ali sira se uporabljajo različne naprave, tako tudi košarice, ki so spletene tudi iz ločja. V te košarice se da sirova masa in se postavi na desko za odcejanje, da se lahko odvečna tekočina iztisne z rokami (prim.Scheuermeier 1943: 41). Košare s tem namenom so bile omenjene že v poglavju o Polifemu v Odiseji (ταρσοί [Buch 9, 219] und πλεκτοὶ τάλαροι [Buch 9, 247]).
Jauche z pomenom "smrdeča tekočina, tekoče gnojilo, svinjska voda" je na bavarskem dialektnem področju pretežno v obliki Jauchn kot tudi Jauche razširjen. Beseda izvira iz gmh.Jus/Juche "mesna juha, juha" (prim.DWB, s.v.Jauche).
Grimm, Jacob/ Grimm, Wilhelm (1854-1961): Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm, Leipzig, Hirzel
V slovenskem knjižnem jeziku kájža opisuje MALO HIŠO oz. PREPROSTO/NAVADNO HIŠO (prim.SSKJ). Na preiskovalnem področju omenjen tip zastopa koncepte kot HIŠA, PODIRAJOČ SE ali KMEČKA HIŠA (prim. karta). V drugem pomenu se je tip prvič pojavil v 16. stol. V DWB najdemo Keische v istem pomenu in z opombo, da je ta tip od Tirolske do Koroške in Kranjske in tudi v Dolnji Avstriji razširjen. Etimologija omenjenega tipa ni jasna. Domneva se, da v nemščini gre za staro izposojenko iz slovanskega jezika, katera je kasneje v teku germanizacije bila nazaj izposojena v slovanski jezik (prim. ESSJ I: s.v.hiša).
Beseda Kessel v nemških narečjih alpskega prostora opisuje različne vrste posod, ki so povezane z obdelavo mleka. Z Kessel je tako lahko mišljena posoda za sirarstvo, ampak tudi na splošno posoda, katero se uporablja pri prestrezanju mleka. Zdi se, da se Kessel tako kot v standardu, tudi v narečjih nanaša na posodo iz kovine, ker med dokazanimi pomeni za koncept VEDRO obstajajo pomeni, kateri spadajo k Lemma Eimer ali Kessel. POSODO ZA SIRARSTVO se, vendar nikoli ne opisuje s obliko Eimer, ker je za segrevanje mleka potreben nepregoren material.
Novovisokonemški Kessel se zvaja na pomanjševalnico latinskega catinus (prim.Georges pod catīllus), katera se glasi catīllus. Izposoja iz latinščine se je mogla zgoditi zgodaj, ker je katil(s) (prim.Wulfila, Mk 7, 4) že v gotskem jeziku, tako kot v številnih germanskih jezikih dokozan kot pomen za kovinsko posodo (prim.DWB pod Kessel; DWDS pod Kessel; Kluge pod Kessel).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Sredstva za strjevanje so snovi, katere z MLEKO vodijo h koagulaciji od beljakovin, katere vsebuje mleko. Z kemičnega vidika pri omenjenem postopku gre za spremembo prostorske strukture od dolgoverižnih beljakovinskih molekul ("razplet"), katera nazadnje povzroča to, da se v mleku vsebujoče beljakovinske molekule povežejo v trdo, torej ne več tekočo snov. Strjena beljakovinska masa se imenuje Bruch, preostala tekočina je SIROTKA. Iz SESIRJENEGA MLEKA se potem lahko proizvaja SIR. Pri mleku v alpskem prostoru običajno gre za kravje, ovčje ali kozje mleko, vendar se načeloma mleko od vsakega sesalca strjuje in se ga zato lahko predela v sir.
Kot sredstvo za strjevanje se pogosto uporablja snovi iz želodca od mladičev, ki še sesajo, kot so teleta, jagnje ali koze. Posebej iz želodca telet se pridobi sirilo, sredstvo za strjevanje. Komponenta za aktiviranje strjevanja od sirila je siriščen encim himozin. Zraven omenjenih živalskih izdelkov, se lahko tudi uporabi druge sestavine npr. kisline (citronska kislina, ocetna kislina, itd.) kot sredstvo za strjevanje. Primeren učinek se lahko doseže tudi z mešanjem mleka z vejami fige in v tem vsebujočim encimom, ki se imenuje fikain. Ta postopek se je že izvajal v starem veku, kot je Plinij starejši poročal na več mestih njegove Naturalis historia (npr. NH 23, 63 ed. Loeb: Fici sucus lacteus aceti naturam habet, itaque coaguli modo lac contrahit. NH 23, 64, ed. Loeb: Caprificus etiamnum multo efficacior fico; surculo quoque eius lacte coagulatur in caseum.). V 19. stol. se je vsaj v delih Španije strjevalo mleko z mešanjem z vejami fige (prim. P. Ascherson / P. Graebner, sinopsa srednjeevropske flore, zvezek 4, Leipzig 1908-13, str. 593: "Mleček fige vsebuje encim, kateri podobno temu od Papaje loči beljakovinske snovi, prim. Bouchu Journal de pharm. II. 1880. 164. Že v starem veku so ga uporabljali in se ga v Španiji še danes po Wolffenstein pri Wittmacku (Sitzb. d. botanično društvo d. Prov. Brandenburg XX [1878] 31) uporablja kot sirilo za strjevanje mleka pri pridelavi sira").
Koncept KOŠNJA TRAVE v VerbaAlpini se nanaša na dejavnost košnje trave. Hkrati pomen pušča prostor za interpretacije. Tako Grasernte stoji tudi za produkt, namreč pokošeno travo. Ker je v Crowdsourcingu VerbaAlpine podoben pomen standardnemu uporabljen kot stimulus, ni izključeno, da Crowderji pomen tako za eden kot tudi za drug koncept uporabljajo. Dvoumje bi bilo možno zajeziti samo z pomočjo semantične, bolj precizne diferencijacije, kar bi po drugi strani oviralo prijaznost do uporabnika. Iz zadnjega razloga se neostrost v okviru Crowdsourcinga vzema v zakup.
Pri omenjenemu tipu se gre za panslovansko besedo, katera je že dokazovana v stari cerkveni slovanščini (prim.KWKS, s.v.КОТÉЛЪ). Z pomenom KOTEL se ga najde v večih današnjih slovanskih jezikih pol. kociol, hrv.kòtao, rus. kotël, ces. kotel. Slovanska oblika *kotьlъ̏ je bila izposojena iz germanskega jezika, kjer se je že šlo za prevzem iz latinščine (prim.Georges, s.v.cattillus).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
"srednje velik sesalec z [kratkodlakim] hrapavim, belim do rjavočrnim kožuhom in z veilkimi, nazaj upognjenimi rogovi pri moških oz. malim, z malo nagnjenimi rogovi pri ženskih žvaleh (katerega se ima kot domačo žival predvsem zaradi njegovega mleka" (prim.Duden: s.v.Ziege)
Slovanski morfo-leksikalni tip koza obstaja v svojem osnovnem pomenu "koza" v več slovanskih standardnih in mikro-jezikih (prim. pol. koza, slk. koza, hsb. koza, dsb. koza, rus. коза , bel. коза , ukr. коза, slv koza, hbs. козаbul. коза ) in izvira od skupnega osnovnega tipa koza. Na preiskovalnem področju od VA, je ta tip samo v prostoru slovanske jezikovne družine dokazljiv (prim.Karte).
Ta slovanski osnovni tip je od 16. stoletja dokumentiran v tekstih, ki so napisani v stari cerkveni slovanščini. V podatkih VerbaAlpine je večinoma povezan z morfoleksikaličnimi tipi z pomeni "koza", čreda koz" ali "kozji pastiri". Omenjen tip izvira iz ide. *kag'ah2 (ali *kog'ah2). V sorodu je z got.hakuls "plašč" (ker so plašči bili narejeni iz kozjega usnja), dum.hoekjin "mali kozel" (prim. SNOJ, s.v.koza).
Kot Kreister se označuje preprosto prenočišče v planinski zgradbi. Tega besednega tipa ni najditi v nobenem jezikovnem atlasu nemškogovorečega alpskega prostora (BSA, SAO, SDS, TSA). Samo Schmeller (prim.kreisten) ga omenjuje in izrazi misel, v kateri se pojavlja omenjen pomen:
"Ali "Kreister" (prenočišče v planinski zgradbi) spada sem ali kamor drugam, pod čemer se v Alpah med Innom in Isarjem označuje senena postelja, ne morem odčločiti."
Sicer se pod besedo "kreisten" v slovarjih najde samo pomen 'stokati zaradi napora' (prim. TId kreisten; DWB kreisten). Torej tudi ni jasno, če je ta beseda v sorodu z nem.kreischen in kreißen.
Predstavljiva bi bila izpeljava iz lat.crista, kar v prvi vrsti pomeni 'greben (od petelina)'. Ta na prvi pogled nejasna etimologija pridobiva snov, če se pomisli na to, da se iz tega tudi izpeljujejo besede s pomenom 'smetana' ali 'gorska veriga' (prim.ita.cresta, fra.crète), pri katerih je mogoče, da vse vsebujejo semantično značilnost 'zgoraj'. V preprostih planinskih bivališčih so pogosto skrinje, v katerih so bile hranjene naprave, služile kot prenočišče.
König, Werner (2009): Bayerischer Sprachatlas, München, Winter
Adalbert-Stifter-Institut des Landes Oberösterreich (Hrsg.) (1998ff.): Sprachatlas von Oberösterreich
Baumgartner, Heinrich/ Handschuh, Doris/ Hotzenköcherle, Rudolf (1962-2003): Sprachatlas der Deutschen Schweiz, Bern, vol. 1-9, Francke
Klein, Karl Kurt/ Kühebacher, Egon/ Schmitt, Ludwig Erich (1965, 1969, 1971): Tirolischer Sprachatlas, vol. 1-3, Innsbruck, Tyrolia-Verl. [u.a.]
Kübel je v zgornjenemških narečjih običajen izraz za večje posode, katere so predvsem predvidene za transport tekočin. Pojavlja se kot simpleks s pomenom "vedro", ampak je tudi sestavina številnih zloženk, katere opisujejo PINJA. Beseda je v starovisokonemškem jeziku od 10. stol. potrjena kot kubilo (prim.AWB: pod kubilo). Predvsem na vinogradniških območjih južnega roba Alp se z lat.cūpa označuje veliko leseno posodo. Iz severne Italije je omenjena beseda prispela do zgornjenemškega področja (prim. trent. ku'ej 'vedro za molžo'); začetna oblika je po EWBD (pod Kübel) staro-provansalski cubel 'mali škaf'; dokazani so tudi odvodi kot cubelot ali srednje-latinski cubellus (prim.FEW2, 1550 pod cūpa). Vsi izvirajo od lat.cūpella, kar tudi Kluge označi kot etimon (prim.Kluge: pod Kübel). Kübel-derivati obstajajo na celotnem območju vzhodnih Alp (prim.Karte Kübel); od EWBD predlagan ovinek preko stare provansalščine je videti nepotrebno zapleten.
Karg-Gasterstädt, Elisabeth / Frings, Theodor (1952-): Althochdeutsches Wörterbuch. Auf Grund der von Elias v. Steinmeyer hinterlassenen Sammlungen im Auftrag der Sächsischen Akademie der Wissenschaften zu Leipzig, Lepzig
Na nemško-govorečem alpskem področju je Kuh edini označevalni tip za koncept GOVEDO ŽENSKEGA SPOLA. V goh. je od 8. stol. dokazovan kot kuo in se tudi pojavlja v gmh. v skoraj nespremenjeni obliki (prim.DWBs.v.Kuh). Omenjena beseda je verjetno onomatopoetično motivirana (prim.DWDSs.v.Kuh), ker se osnovno deblo najde tudi v drugih indoevropskih jezikih (gr. βοῦς f./m. ; air. bó; kymr. bu, buw, buyn) in ima poleg tega odmeve v drugih jezikovnih družinah (prim.Kluges.v.Kuh).
Grimm, Jacob/ Grimm, Wilhelm (1854-1961): Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm, Leipzig, Hirzel
V alpskem prostoru različice morfo-leksiklnega tipa lacciata (z pomenom SLADKA SIROTKA) segajo od vzhodno-piemontskega do ligurskega jezika (prim.AIS-karta 1218). V ostali Italiji se v sicilskih, kalabrijskih in lukanskih narečjih pojavljajo podobne oblike. Etimološko vse oblike zvajajo na lat. *lactata(m), pri čemer je soglasniški nexus -ct- v severni Italiji sprva postal -it in je šele kasneje, zaradi palatalizacije od -t postal palatalna afrikata (prim.Rohlfs 1966, 366). Različice v Siciliji, Kalabriji in Basilikati so videti kot galoromanski preostanki galo-italskih kolonij.
Rohlfs, Gerhard (1966): Grammatica storica della lingua italiana e dei suoi dialetti, vol. I, Fonetica, Torino, vol. I, Einaudi
Osnovni tip izvira iz lat.lac ‘mleko’, kateremu ustreza grški γάλα (srednji spol) ali γλάγος (srednji spol; predvsem poetično, favoriziranje verjetno iz metričnih razlogov, dokumentirano npr. pri Homerju Il. II 471 ali Pindarju fragment 106) (prim.Georges 2, 525 pod lac). Kasneje se je spremenil spol od srednjega spola v moški spol, iz česar sledi lat.lăcte(m) (akuzativ od lac [srednji spol] = lac!). Večina romanskih jezikov je nadaljevala z lat.lacte(m) (z moškim spolom), kot avtohtona beseda. Iz tega so nastali francoski lait, italijanski làtte, furlanski lait, piemontski lait in tudi ladinski tip làt (prim.FEW 5, 114 pod làt; prim.EWD 4, 177; prim.DELI 3, 655). Na preiskovalnem območju VerbaAlpine se redko naleti na avtohtono besedo v ženskem spolu, kot recimo beneški late (prim.DéROM pod */'lakt-e/); izven alpskega prostora je ženski tip predvsem najti v južni Franciji in severni Španiji (prim.DéROM na navedenem mestu). Na nekaterih območjih Alp, na primer v Švici in Savoji, pomen za mleko temelji na lat.*lacticellum , torej deminutiv k lat.lăcte(m) (prim.FEW 5, 114). Od tega tudi izvira ita.latticèllo ‘pinjenec’ (prim.DELI 3, 655). Iz omenjenega osnovnega tipa izhaja tudi nekaj izrazov za pomen od SLADKA SIROTKA. Po eni strani temu služijo odvodi z sufiksom -ata, kateri so pravzaprav označevali zbirno ime. Po drugi strani se tudi pogosto najdejo pomanjševalnice, pri katerih je osnova predstava, da sirotka, katera nastane pri proizvodnji sira, ni bogato mleko. V francoščini je za označitev od SLADKA SIROTKA nastal izraz petit-lait . To dobesedno pomeni 'malo mleko', ampak zaradi pridevnika, ki je postavljen na začetek petit 'mali', pride popolnoma ista predstava, kot pri pomanjševalnicah do izraza (prim.FEW 5: 114).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Ta osnovni tip je že dokazovan v stari cerkveni slovanščini. Od današnjih slovanskih jezikov je zastopan samo v slovenščini in srbohrvaščini: slv.lonec "lonec"; hrv., srb. lònac "lonec" (prim.SNOJ, s.v.lonec). Etimologija ni jasna; po ESSJ (II: 149) je omenjen tip ali z grc.ληνός "leseno korito" ali z lat.lanx in grc.λεκίς, λεκάνη "skleda" v sorodu.
Snoj, Marko (2015): Slovenski etimološki slovar, Tretja izdaja, Ljubljana, ZRC SAZU
Iz latinskega osnovnega tipa māceria ('zid iz ilovice, ograja vrta ali vinograda' ; Georges pod māceria) sta se na preiskovalnem področju VerbaAlpine v bistvu razvila dva morfo-leksikalna tipa: Po eni strani sta nastala italijanski maceria (Treccani pod macèria) ter beneška regionalna varianta Treccani pod maṡièra; Po drugi strani se je z dodatkom sufiksa od -etum razvil morfo-leksikalni tip majarei. Oba tipa opisujeta kocept POBOČJE, STRM, Z GRUŠČEM POKRIT.
Ta dva morfo-leksikalna tipa sta naseljena v italijanskih vzhodnih Alpah (gl. karta māceria), kjer se je tukaj kratko komentiran osnovni tip tudi izkristaliziral kot antroponim in toponim (prim.Pallabazzer 1972, 71). Nekaj primerov je prikazanih na tej karti (seznam ni popoln). Masarei (māceria + sufiks -etum) kot priimek posebej živi naprej na območju Dolomitov, predvsem v Livinallongo del Col di Lana in v Colle Santa Lucia.
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Razširjanje obravnavanega morfo-leksikalnega tipa sega od zahodnih Alp, posebej od lombardijskega ozemlja, do ligurske in emilijanske ravnine. Omenjen tip je tudi dokazovan dalje zahodno, v jezikovnih varijacijah srednje Francije, Provanse in zahodnih Pirenej. Ljudsko etimološka rekonstrukcija, katera je omenjenega morfo-lesikalnega tipa peljala nazaj k latinskem maius, je bila odklonjena (prim.Pellegrini 1980, 79-80).
Pellegrini, Giovan Battista (1980): Nomi di piante nell'area dolomitica e friulana, in: Linguistica, 77-123
Kljub zasnovi morfo-leksikalnega tipa, ki metodološko temelji samo na izrazni strani, se ta tip Mahd brez dodelitve spola nanaša na vnos "Dudena" Mahd, die z pomenom "kositi, pokošena trava, košnja trave". Femininu Mahd stoji nasproti srednji spol z pomenom "planinski travnik" (prim.Dudens.v.Mahd). Tradicionalni viri kakor tudi VA-Crowdsourcing pogosto ne navajajo slovničnega spola.
Morfo-leksikalni tip, kateri bo komentiran v nadaljevanju, je po AIS-Karte 426a, 315 v Arabbi (občina Livinallongo del Col di Lana) dokazan. Tukaj gre za oznako za koncept LEDENIK. Ta beseda v enakem pomenu navedena tudi v Blad pod marmolada. Marmolata je z 3343 metri nad morsko gladino najvišja gora Dolomitov. Njena severna stran je pokrita z ledenikom, kateri je nekoč segal skoraj do Passo Fedaia (2057 metrov nad morsko gladino), toda je danes omejen na zgornji del gore.
Tudi v Tagliavini 1934 (202) ter v Pult 1947 (41) je za narečje iz Livinallonga del Col di Lana navedena beseda marmolada s pomenom 'ledenik'. Beseda bi torej predvsem označevala zgoraj naveden vrh Dolomitov, medtem ko bi pomen 'ledenik' lahko bil rezultat metonimičnega procesa. Tukaj je vendar primerna sledeča opomba: Marmolada je zelo impozantna gora, katera se nahaja med področjem občin Livinallongo, Canazei, Rocca Pietore in Falcade. Zato bi se pri sosednjih idiomih (vsaj v Canazei, kajti Rocca Pietore in Falcade ne predstavljata AIS-raziskovalnih točk) lahko pričakovalo enako besedo ali njene različice. Vsekakor AIS-karta beleži tipa marmolada samo v Arabbi s pomenom 'ledenik'. V Peniji pri Canazei (s. 313) sta /ˈʤaʧɐ/ in /ʤaʧˈoŋ/ (torej morfo-leksikalni tip glace (tudi z sufiksom -on) (romanski jezik, ženski spol) dokazana, medtem ko se je v bolj vzhodnem Zuelu pri Cortina d'Ampezzo (s. 316) pojavil /ˈʒatso/ (morfo-leksikalni tip ghiaccio romanski jezik, moški spol).
Kljub dokazila s pomenom LEDENIK v zadevni, zgoraj navedeni literaturi, se je iz lastnih preiskav v Livinallongo del Col di Lana razvilo, da je Marmolada na tukaj obravnavanem območju znan kot ime gore. Na žalost Crowdsourcing trenutno še ne daje potrdil za občino Livinallongo in koncept LEDENIK, vendar so vse osebe, ki so bile vprašane, naravni govorci narečja, kateri tukaj pride v poštev. Zdi se upravičeno postaviti vprašanje ali je jezikovno dokazilo od marmolada legitimno. Kar se tega tiče, je po eni strani možno postaviti hipotezo, da je v AISu dokazana beseda marmolada rezultat nesporazuma, kateri je nastal v teku zbiranja podatkov: Medtem ko je eksplorator želel vedeti, katera beseda se uporablja za LEDENIK v narečju, bi informant lahko pomotoma navedel ime gore. Na osnovi zelo dvomljivega AIS-prispevka (zvezek III, 1930) bi lahko tudi Tagliavini 1934 in Pult 1947 napisala svoja komentarja, kot tudi Masarei (Blad) svoj vnos v slovar. Po drugi strani se lahko domneva, da se je na začetku 20. stoletja, kadar so bile izvedene AIS-raziskave, beseda še uporabljala za LEDENIK, toda danes ni več znana. Med osebami, ki smo jih spraševali, so bili tudi govorci višje starosti, kateri so prav tako trdili, da še niso slišali oz. uporabljali besede marmolada s pomenom 'ledenik'. Prva hipoteza se, torej zdi verjetnejša.
Istitut Cultural Ladin: Banca lessicala ladina, Vigo di Fassa
Za izvor bazičnega tipa mascarpa se diskutira o različnih zasnovah. V DEI (2380) se povezuje mascarpa z lat.mascarpiō, -ōnis ‘masturbatore’, kar temelji na rekunstruiranem glagolu *manū scarpere ‘prendere con la mano, z roko vzeti’, iz česar je spet izpeljan mascherpa. DELI (3: 726) zavrača to možnost z opozarjanjem na časovno zaporedje najdb. Hubschmied 1936 predlaga drugačno razlago. Vrača se na v Lombariji, v vzhodnem Piemontu in v provincah Piacenza in Parma veljaven mascarpa ‘sirarska skuta’ galski izvor. Izhajajoč iz keltskega korena besede skar- ‘ločiti, raziti se’ rekonstruira *skarpā- v smislu ‘ločitev, razhod’. Ker se v mnogih jezikih sorodstvena oznaka za OČETA in MAMO figurativno prenaša na RODITELJA, VZROK, tako na primer v nem.der Wunsch ist oft der Vater des Gedankens ali lat.omnium malorum stultitia est mater in podobno v irščini mac ‘sin’ je soroden z oznako IZDELKA ali POREKLA, na primer mac mallachtain ‘hudič’ (lat.filius maledictionis), macc-alla ‘odmev’ – dobesedno ‘sin skale’ – ali mac-órna ‘viski’, kar v dobesednem prevodu pomeni ‘sin ječmena’. Izhajajoč iz tega se postavi hipoteza, da je tudi keltščina razpolagala s takšnimi postopki tvorjenja besed in rekunstruira cel. *mapo-oz. *makko-, kar bi potem lahko dalo*mapo-skarpā oz. *makko-skarpā ‘sin ločitve, produkt ločitve’. Svoje domneve opira torej onomasiološko, kajti sir nastane vendar kot produkt iz ločevanja sirotke v tekočino in ostanek trdnih snovi (prim.Hubschmied 1936: 100-102). Aktualno označuje lmo.mascarpón (prim.Treccani) tipično specialiteto sira iz Lombardije, ki se proizvaja z dodatkom sladke smetane in ima visoko vsebnost smetane. Izhajajoč iz lombardščine je beseda s predmetom pristala tudi v drugih italijanskih narečjih (prim.DELI 3: 726).
MASLO je koncentrirana mlečna maščoba, katera je pri sobni temperaturi trda in oblikovalna. Če se želi izdelati maslo, se najprej pusti MLEKO mirovati. Gosta snov, katera se zaradi manjše specifične teže po določenem času usede na vrh, je zelo mastna SMETANA. Tega se odvzame in se ga močno meša (tolče, tepta ali vrti) v posodi (PINJA) pri sobni temperaturi, dokler se v SMETANA vsebovane tekoče (PINJENEC) in trdne sestavine (MLEČNA MAŠČOBA) ne ločita druga od druge. Mlečno maščobo, ki se je oblikovala v kepo, na koncu speremo z vodo, da odstranimo čim več ostankov pinjenca, ki jih prvotno vsebuje (ostanki pinjenca v maslu so glavni vzrok, da maslo zgnije). Izprana trda snov je končni izdelek MASLO, katero poleg mlečne maščobe vsebuje približno 20 odstotkov vode in beljakovin. Vodni delež v Nemčiji ne sme presegati 16 odstotkov, kar kar znese približno štiri odstotke beljakovin.
V alpskem prostoru prevladujoči osnovni tip butyrum (prim.. Georges pod būtȳrum), stara izposojenka iz grščine, že v latinščini označuje koncept MASLO (prim. tudi: butyru(m)).
Vendar se zdi, da izdelek ni služil kot hrana, ampak kot sredstvo za nego in zdravilo. Columella († ob 70 n. Kr.), ki se je v svojem poročilu o kmetijstvu (Res rustica, 7. knjiga, pogl. 8) precej obsežno ukvarjal s predelavo mleka (prim.SIR), je v tej zvezi ravno ne omenja. Po drugi strani pa priporoča zdravljenje kroničnih (?) bolečin s tekočim maslom:
"Fere autem omnis dolor corporis, si sine vulnere est, recens melius fomentis discutitur; vetus uritur, et supra ustum butyrum vel caprina instillatur adeps." (Columella 1941, knjiga VI, pogl. XII, S. 160).
V angleškem prevodu:
"Almost all bodily pains, if there is no wound, can in their early stages be better dissipated by fomentation; in the advanced stage they are treated by cauterizations and the dropping of burnt butter or goat’s fat upon the place." (Columella 1941, knjiga VI, pogl. XII, S. 161)
Drugi osnovni tipi, ki pripadajo konceptu MASLO, so onomaziološko zanimivi, ker so motivirani na popolnoma različne načine:
preko maščobne in kremaste konsistence, (prim. osnovne tipe lat.pĭngue(m) 'mast' in lat.ŭnguĕre 'mazati, namazati' z varianto *ungĕre;
preko teptanja kot proizvodni postopek (prim. osnovni tip lat.*pisiāre 'steptati');
preko izpustitve kot elementarna tehnika konzervacije (prim. osnovni tip nem.Schmalz od glagola schmelzen).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Lucius Junius Moderatus Columella (1941): Res rustica, in: Loeb Classical Library, founded by James Loeb in 1911, edited by Jeffrey Henderson, Harvard University Press
Morfo-leksikalni tip Mist se zdi razširjen na alemanskem, kot tudi na bavarskem alpskem prostoru. Osnovni pomen je poleg tega vedno "gnoj" v smislu "z slamo ali senom zmešani živalski iztrebki" (prim.Dudens.v.Mist) oz. "kravji gnoj". Lingvistični zemljevidi (prim.Idiotikons.v.Mist, DWBs.v.Mist) nudijo širok pomenski obseg: Mist ne samo pomen "kravji gnoj", ampak tudi "človeški, kot tudi živalski iztrebki", "gnilo/razpadajoče", "gnojilo" in "gnojišče". Današnji leksemMist ima analogije v ags. meohx/meox za "odpadke, gradbene odpadke" (prim.DWBs.v.Mist) in tudi v gotskem jeziku.
Predvsem v Val Müstairu in v sosednji Lombardiji se je morfo-leksikalni tip muaglia razširil in tam opisuje ali posamezno KRAVO ali tudi ČREDO, pri čemer npr. eksistenca "Societad d'allevamaint da muaglia bovina" v Celerini/Schlarigni (pri St. Moritzu) opozarja na to, da ni posebej mišljena ČREDA KRAV, ampak splošna ČREDA (KORISTNIH) DOMAČIH ŽIVALI. Zato ker muaglia ne opisuje samo individuum, ampak tudi kolektiv in poleg tega ne samo *ČREDO*KRAV*, je izključeno, da je tip povezan z lat. mulgēre, MOLSTI. Nasprotno, obstaja povezava z lat.mōbilia (n. pl.) (FEW6, 3: 1 pod mobilis]). Oznaka se potemtakem nanaša na gibljivost živine in bi naj bila dopolnilo k nepremičnim lastninam, nepremičninam. Tudi v spodnjem Engadinu obstojočega muvel (m.) (roa.), kateri opisuje ŽIVINO, se zavaja na lat.mōbilis.
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Po Treccaniju morfo-leksikalni tip mucca (roa. ženski spol), kateri izključno opisuje MLEKODAJALNO KRAVO (MOLZNICO), prvotno izvira iz Toskane in je sedaj že razšerjen po celotni Italiji. Kot izvor besede, Treccani navaja švicarsko nemško besedo Mugg, katera je prvotno opisovala na letnem sejmu Lugana prodane krave (tako tudi Tommaseo/Bellini, pod mucca). Švicarsko-nemška beseda je očitno povezana z glagolom muggen, kar med drugim opisuje MUKANJE krave (Idiotikon pod mugge[n]).
Živinski sejem, kateri se dogaja od 1513 do zgodnega 20. stol., vsakokrat Oktobra v Luganu (tkim. "Fiera Grossa") je celotno zgorno Italijo oskrboval z živino iz centralne in vzhodne Švice, tako kot sosednje Avstrije (gl.HLS pod Lugano [3 – Neuzeit]). Vsekakor je mogoče, da so tudi toskanski kmetje prišli na živinski sejem Lugana (gl.Tommaseo/Bellini na navedenem mestu). Tako je dejansko mogoče, da se je iz v Tessinu pojavljene švicarsko nemške besede, razvila toskanska beseda. Morda mucca tudi opisuje sinkretizem od vacca in mungere, "molsti", (gl.Hall 1940; prim. tudi Tommaseo/Bellini, ). Od Tommaseo/Bellinia na navedenem mestu tudi kot izvor od mucca naveden grc.Μυκάω 'mungere' v LSJ ni dokazovan. Tam prikazovana medialna oblika μῡκάομαι pomeni "kričati, bobneti" in se potemtakem semantično ne postavlja v povezavo z MUNGERE/MOLSTI.
Niccolò Tommaseo / Bernardo Bellini (1861-1879): Dizionario della lingua italiana, Torino, Unione Tipogr.-ed.Torinese
Hall, Richard Andrew (1940): Tuscan mucca, Umbr. and March. mungana, milch-cow, in: Language. Journal of the Linguistik Society of America, vol. 16, 53
(1940): A Greek-English Lexicon. revised and augmented throughout by. Sir Henry Stuart Jones. with the assistance of. Roderick McKenzie, Oxford, Clarendon
Švicarska beseda Mugg opisuje KRAVO. Povezana je z glagolom muggen, kateri med drugim pomeni MUKANJE krave (Idiotikons.v.mugge[n]). Beseda je morda preko jezikovnega stika na živinskem trgu Lugana (od leta 1513) vdrla v toskanski jezik in je izvor od tam, namesto splošno italijanskega vacca, uporabljenega morfo-leksikalnega tipa mucca (f.) (roa.) z pomenom KRAVA MLEKARICA, MOLZNICA. Legenda od AIS karta 1042 izrecno dokazuje, da so v Sieni (AIS P. 552) molznice "pogosto švicarskega porekla" (prim. tudi obširen komentar k mucca (f.) (roa.)). Idiotikon dodeljuje besedo deminutivu Mûggeli, prav tako otroški govorici.
Omenjen osnovni tip izvira od lat.mŭlgēre "molsti" (prim. tudi grc. ἀμέλγω, pri čemer je Alfa prefiks, od katerega motivacija vsekakor ni jasna). Romanske analogije kot ita.mungere (prim.Treccani, s.v.mungere ali lld.mùje (prim.EWD IV, 488), toda, sta opravile spremembo spregatve mŭlgĕre in imata spremembo od -l- k -n- za pogoj. Povezava z Malga je semantično očitna, toda zaradi zvočnega samoglasika problematična. Lat.mulgere izvira kot melken in grc.ἀμέλγειν – po Kluge, 614 od ine.*melǵ- "molsti".
Prav tako kot tudi v Engadinu in v sosednjih delih Lombardije razširjen muaglia (f.) (roa.) "čreda, krava", morfo-leksikalni tipmuvel izvira od lat.mobilis; etimologija je dobro motivirana, ker pri živini gre za premičnine.
Ta bazični tip je razširjen v alemanščini nemške Švice (prim.Nidel ‘smetana, sloj smetane na kuhanem mleku’; prim.Idiotikons.v.Nidel) in v ladinščini (prim.nìda ‘pinjenec’ (prim.EWD V: 49-50). Sprejetje prevzete besede iz nemščine v romanščino se zdi manj prepričljivo; verjetneje naj bi bil nastavljen predlatinski *nīta (prim.Jud 1924: 201-203).
Kramer, Johannes (1988-1998): Etymologisches Wörterbuch des Dolomitenladinischen, Hamburg, vol. 1-8, Helmut Buske
Jud, Jakob (1924): Zu einigen vorromanischen Ausdrücken der Sennesprache, Berlin, in: Zeitschrift für Deutsche Mundarten, vol. 19, Allgem. Dt. Sprachverein, 199-209
Leksem Odel z pomenom "gnojevka, gnojnica, svinjska gnojnica" obstaja na bavarsko- jezičnem alpskem prostoru v oblikah Odl, Otl, Atl ali Ol. V DWB je izpisan morfo-leksikalni tip Adel, v Dudenu in v BWBju, toda je izpisan tip Odel z istim pomenom ("gnojnica") (prim.DWBs.v.gnojevka, Dudens.v.gnojevka, BWBs.v.gnojevkal). Sicer se zdi etimologija te besede do zdaj nepojasnjena, vendar obstajajo podobnosti z podeželsko švedščino, kjer obstaja glagol adla/ala z pomenom "mokriti", kot tudi v romunščini ud "urin" (prim.DWBs.v.gnojevka). V angleščini obstajajoč glagol to addle v smislu "gniti, pokvariti se", vendar mčgoče kaže na skupen izvor iz germanščine.
Grimm, Jacob/ Grimm, Wilhelm (1854-1961): Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm, Leipzig, Hirzel
Ta bazični tip se vrača na lat. oznako koncepta PRT (prim.Georgess.v.pānnus), ki se je v tem pomenu ohranil tudi v ita. (prim.Treccanis.v.panno). Razvoj ‘koža, sloj, ki se tvori na površini tekočine, ko se ohladi ali če se pusti na zraku’ je lahko razumljiv. Tako se pojasnjujejo tudi ita.panna, fur.pane‘smetana’, kajti smetana se odloži na mleku kot prt, če ga pustimo stati (prim.DELI 4: 871, Treccanis.v.panna z verbalno izpeljanko pannare 'smetano odložiti'). Podobno motivirana metafora se najde v primeru tēla.
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Omenjen morfo-leksikalni tip obsega dva v celotni Romaniji razširjena fonetična tipa [p'astor] in [past'ore], katerima je identični osnovni tippāstor osnova (prim.Georgess.v.pāstor). Prvoten pomen "(ovčji) pastir, ovčar" ostaja ohranjen, z možno razširitvjo pomena na "planšar". Diferencijacija k dvem fonetičnim tipom je povezana z tvorjenjem sklona. Oblika [p'astor] izvira iz imenovalnika, medtem ko je druga [past'ore] odvod od tožilnika (lat.pāstorem). Prevzem imenovalnih oblik pri oznaki oseb ni običajen (Skytte 1998: 48). Na nekaterih območjih stojita oba fonetična tipa pri diferencijaciji drug poleg drugega (prim. FEW 7, 760).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Omenjen osnovni tip ustreza pridevniškem odvodu (prim.Georgess.v.pellīceus) lat. samostalnika pĕllis "koža, krzno, kožuh". Metaforičen pomen "smetana, smetanina plast na kuhanem mleku" je podobno motiviran kot v primeru *nīta "krpa" oz.pannus "tkivo", katera sta se semantično zelo podbno razvila. Posamično so na VA-področju tudi nadaljevanja lat. osnovne besedepĕllis prejela pomen "smetana" (prim.pĕllis).
Upoštevati je treba, da so alemanske oblike vsekakor moške, medtem ko je romanski pleʧɑ "smetana" ( v graubündskem Val Monasteru) ženskega spola in tako ustreza fra.pelisse in ita.pelliccia (prim.FEW, 8, 162-164, s.v.pĕllīceus). Pri alemanskih oblikah se zdi, da se gre za sekundarne razvoje, v genusu že prilagojene izposojenke nemškega tipa Pelz (kateri navsezadnje izvira od lat.pĕllīceus; prim.Kluge, 692 in AWB, s.v.pelliz) in ne za relikte iz lokalnega romanskega substrata, kateri bi po spolu morali ustrezati omenjenim ženskem pleʧɑ.
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Seebold, Elmar (2012): Kluge. Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, Berlin, DeGruyter
Karg-Gasterstädt, Elisabeth / Frings, Theodor (1952-): Althochdeutsches Wörterbuch. Auf Grund der von Elias v. Steinmeyer hinterlassenen Sammlungen im Auftrag der Sächsischen Akademie der Wissenschaften zu Leipzig, Lepzig
Omenjena beseda izvira od lat. pomena od KOŽUHja oz. ŽIVALSKE KOŽE (prim.Georgess.v.pĕllis). V poznejši latinščini se je njen pomen razširil na človeško kožo, kar so romanski jeziki prevzeli, kot na primer ron.piele, spa.piel, ita.pelle, por.pelle ali fra.peau. Tudi v prihodnje, romanski tip označuje tanke, elastične sklede sadja, zelenjave, rastlin itd. (prim.FEW 8, 164-172, s.v.pĕllis). Metaforični prenos na smetanino plast, katera je je na VerbaAlpina-karti samo sporadično zasedena, je očiten (prim. semantično podobno motivirane tipe pellīcia, *nīta in pannus).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Območje razširjenosti morfo-leksikalnega tipa piéria ni zelo obsežno in je grosso modo omejeno na Sella-ladinske doline. AIS navaja štiri točke, pri katerih se pojavlja koncept jagode kot 'rdeči, mesnat, aromatičen sadež' z različnimi variantami morfo-leksikalnega tipa piéria. Omenjene točke so:
- 305 (San Vigilio di Marebbe): la pyéyura
- 313 (Penía): ampyéria, ampiéries
- 314 (Colfosco): ls pírias (Pl.)
- 315 (Arabba): la pyéria
Kramers EWD potrjuje AIS-potrdila in omenjuje dodatne, po datumu objave naštete izraze iz različnih ladinskih naselj, kateri so s tipom piéria v sorodu.
Tukaj obravnavan morfo-leksikalni tip je povezan z goh. osnovnim tipom peri/beri (prim.EWD 5, 277-278), kateri ustreza današnjim nem.Beere.
Ladinske pomene za jagodo je možno obravnavati kot sposojenke.
V ladinščini so se ti izrazi v bistvenem oblikovali iz dveh jezikovnih procesov: po eni strani pri morfološkem procesu, pri čemer je osnovni tip opremljen z sufiksom in po drugi strani pri fonološkem procesu, pri katerem je samoglasnik -e- nastal dvoglasnik -ie-. V zvezi s prvim procesom, je mogoče, glede na varieteto, sprejeti dodatek sufiksa -ICA > -ia (v narečju Val Badije in pīria), -ULA > -ora (v narečju severne Val Badije pìriora) in -INA > ena (Kampill pírghena) (prim.EWD 5, 277-278). Proces diftongizacije od e zu ié je v ladinskih varietetah običajen. Kar se tiče varietet iz Val di Fasse, se je tam postavil prefiks AMP- na začetek (gornji Val di Fassa ampyéria) (prim.EWD 5, 277-278).
Tukaj obravnavanega morfo-leksikalnega tipa se ne sme zamenjevati z severno italijanskim pomenom LIJAKa píria, impíria, inpíria ali z osrednje italijanskimi oblikami pétria, pítria, pítriola. Čeprav se obliki piéria ('jagoda') in píria ('lijak') na prvi pogled zdita podobni, jih je treba povezati z dvem popolnoma različnim etimologijam. Druga oblika bi lahko bila v povezavi z lat.pletria (prim.Ascoli 1877, 96).
Kramer, Johannes (1988-1998): Etymologisches Wörterbuch des Dolomitenladinischen, Hamburg, vol. 1-8, Helmut Buske
Ta osnovni tip izvira iz lat. tožilne oblike pĭnguem "masten" (prim.Georgess.v.pinguis ), ki se je v retoromanščini, posebej v engadinščini painch "maslo" ohranila (prim.HWdR, 589, s.v.pieun "maslo"). Specializacija pomena iz "mast" v "maslo" je onomaziološko lahko razložljiva. Na področju, na katerem se tradicionalno ni pridelovalo, ali kjer predvsem ni bilo mogoče pridelovati olja, velja MASLO za MAST. Olje tam v tradicionalni kukinji ni bilo tipično. V nasprotju z tem, uporaba olja namesto masla dominira v srednje- in spodnjeitalijanski kuhinji (prim.Scheuermeier 1943: 28).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Koncept PINJA, posebej tako imenovani PINJA je označen s številnimi geosinonimi.
Nekatera poimenovanja imajo tako presenetljivo fonetično podobnost v deblu, da se o njihovi pripadnosti skoraj ne more dvomiti:
(1) romanski pigna, s samoglasniškimi variantami [ɪ, e, ɛ, a] med drugim;
(2) slovanski pinja, očitni romanizem, saj njegovo območje razširjenosti sledi območju razširjenosti od (1);
(3) romanski pinacc, priponsko obrazilo od (1);
(4) romanski panaglia (z variantami nenaglašenega začetnega samoglasnika, ki ustrezajo različicam, navedenim pod (1)); pri omenjenem tipu prevladujejo variante z nenaglašenim vokalom debla [a]
.
(5) Tudi v standardni italijanščini znanega tipa pignatta 'lonec' skupaj z njegovo narečno pogosto moško varianto (prim. AIS 973) je prav tako treba uvrstiti k (1); na VA-območju se bolj uporablja v pomenu "lonec iz lončevine" (prim. AIS 955), zunaj VA-območja, in sicer v Emiliji-Romaniji, pa izrecno označuje lonec, v katerem se s stepanjem (z leseno žlico itd.) proizvajajo manjše količine masla (prim. legenda od AIS, Karte 1206, Typ C).
Morfološko in semantično je torej očitno, da je osnovni tip pigna splošni izraz za posode. Za takega osnovnega tipa, kot oznaka splošnega koncepta PINJA, govori tudi tip poimenovanja, tj. POSODA ZA STEPANJE MASLA:
latte di pigna PINJENEC, tj. dobesedno "mleko iz maslenice" (v Trentinu).
Dejansko zanimivo je, da PINJA, ki se zdi arhaičen, ni najstarejša tehnika, kot kažeta njeni specificirani graubündensko-romanski oznaki panaglia lunga, dobesedno 'dolga maslenica', in panaglia dret sü, dobesedno 'pokončna maslenica' (Spodnji Engadin), (prim. AIS 1206).
Vendar predlagana sledljivost od italijanskega pignatta italijanskemu pigna 'pinijev storž' (< lat. *pīnea[m]) – "prob. [...] per la somiglianza di forma delle più antiche pignatte con una pigna" – semantično ni prepričljiva; stožčasta oblika nekaterih loncev iz lončevine in brona morda spominja na borove storže (prim.DELI). Toda za zgodovino besede ključen sach zgodovinski namig se lahko povzame iz že omenjene AIS-karte 955 LA PENTOLA (PIGNATTA) DI TERRACOTTA: Vsebuje namreč tudi seznam poimenovanj BAKRENEGA LONCA (AIS 955_2), od katerih so bila nekatera nanj prenesena sekundarno, zlasti v alpskem prostoru, saj se nanašajo na povsem drugačen material za izdelavo loncev, in sicer na tako imenovani salovec, ita.steatite, laveggio, nem. tudi Lavetz(stein) (prim. komentar k AIS-Karte 963, LA MARMITTA kot tudi AIS 970 IL VASO PER LO STRUTTO). Iz tega lahko uporabnega materiala, ki je bil zaradi svoje majhne trdote razmeroma enostaven za uporabo in so ga kopali predvsem v gorah Ticino in Lombardija, so izdelovali tudi druge predmete, kot so peči, katere se tudi v Retoromanščini imenujejo pegna, retoromansko (Engadin)pigna (HWdR, 571; LRC, 798; glede pigna, pegna 'peč iz salovca' prim. komentar k AIS 937; poleg tega so te peči "približno kubične" (AIS 937, komentar) in niso niti približno podobne pinijskemu storžu.
Tukaj torej gre za jasen primer metonimične polisemije (in ne homonimije); pigna 'pečica' in pigna 'posoda za stepanje masla' sta poimenovana po materialu, iz katerega sta bili obe stvari narejeni – namreč iz salovca. Vendar ni nujno, da domnevamo predrimski etimon, kot predlaga Alexi Decurtins v LRC, 798) za retoromanski pegna | pigna 'pečica', ampak bi formalno etimologija lahko bila tista, ki jo je predlagal G. B. Pellegrini *pinguia (za latinski pĭnguis 'masten') – vendar ne eliptično iz pinguia(m) (ollam) v pomenu 'posoda' (= lat.olla) za 'maščobo' (Recipiente particolare per conservare il grasso, fosse esso strutto, sugna, o burro cotto, oppure un arnese elementare per fare il burro" ([1976, s. 171 zit. DELI 928]), vendar v smislu minerala ali kamnine, ki je po videzu in konsistenci podobna maščobi (prim. analogno motiviran nemški Speckstein). Kot osnovni tip za (1)-(5) se zato predlaga lat.*pinguia (petra) 'salovec'.
Te številne oblike s samoglasnikom [ɐ, a] kažejo močan in onomaziološko očiten vpliv etimološko ločljivega panna 'smetana'.
V to vrsto pa ne spadajo
(6) lombardijski pench, retoromanski paintg 'maslo', ki se ga je bolje neposredno zvaja na pĭnguis 'mastno' (HdR). Pri
(7) retoromaskem penn 'pinjenec'
vendar lahko gre za retrogradno tvorbo, ki temelji na pigna 'sod za maslo'. Iz njega se odcedi pinjenec.
Naslednji diagram prikazuje besedno družino (zelene puščice) in znane pomene (rdeče puščice).
Glede na metonimično motivacijo polisemije se lahko tako ugotovi prenos poimenovanj z naravne surovine na artefakte, izdelane iz nje, ki so vedno bolj kompleksni (preprosta posoda > mehanska naprava), in nazadnje na funkcijo, povezano z njo.
Cortelazzo, Manlio/ Zolli, Paolo (1979): Dizionario etimologico della lingua italiana, Bologna, Zanichelli
Bernardi, Rut/Decurtinis, Alexi/Eichenhofer, Wolfgang/Saluz, Ursina/Vögeli, Moritz (1994): Handwörterbuch des Rätoromanischen, Zürich, vol. 1-3, Offizin
Roh. (surselvijsko) pischada "maslo" tako kot zraven spadajoče variante v Mittelbündenu so motivirane z izdelovanjem, ker omenjen tip verjetno izvira od latinskega glagola *pisiare "teptati" (prim. Niev Vocabulari Sursilvan online, s.v.pischada).
Ta osnovni tip izhaja iz vulgarno latinske variante *pisiare klasično latinskega pīnsāre ‘zmečkati’ (prim. h klasični obliki Georges pod pīstrīnum). Tukaj gre za varianto sinonimnega pinsĕre. Vulgarno latinska varianta je uprizorjena v REW (6518, pod *pinsiare) in v FEW (8, 539-41 pod *pīnsiare), pri čemer ni jasno, zakaj oba slovarja pri njunih rekonstruiranih variantah dodajata povezavo -ns, kajti pred s je nazal, kot je znano, zgodaj izginil, tako da nobena romanska oblika ne kaže sledi tega. Beseda je bila po podatkih EWD (5, 296) del gastronomskega in kmetijskega tehničnega besednjaka. Na alpskem območju iz participa, natančneje iz njegove pri tvorbi besed, produktivna ženska oblika (prim. francoski -ée, ita.-ata), izhaja retoromanski pomen od MASLO (pischada). Semantična specializacija je onomaziološko enostavno razložiti, kajti delanje masla, npr. v sodu za maslo (prim.Frehner 1919: 103), je običajen proizvodni postopek (prim.MASLO).
Georges, Heinrich (1913-1918): Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch. Aus den Quellen zusammengetragen und mit besonderer Bezugnahme auf Synonymik und Antiquitäten unter Berücksichtigung der besten Hilfsmittel ausgearbeitet, Hannover, Hahnsche Buchhandlung
Pojem PLANINA ali tudi ALP (švicarska standardna nemščina) obsega nad dnom doline ležeči visok pašnik, "kateri je zaradi prostorske razdalje od domače posesti in zaradi v višjih predelih obstoječih podnebnih razmer samo v poletnih mesecih primeren za pašništvo" (Eibl/Kremer 2009, 37), tako kot zraven spadajoče, bolj ali manj preproste stavbe za planinsko osebje in/ali planinsko živino (mlada živina, molznice; predvsem krave, ovce, koze, tudi konji). Zraven pašništva je obdelava mleka v središču pozornosti PLANŠARSTVA; civilnopravne gospodarske dejavnosti se mora ločiti od zadružnih gospodarskih dejavnosti, čeprav jezikovni atlasi te razlike niso sistematično upoštevali (prim. klasičen prikaz od Weiss 1992, Baer 2000 in v zadnjem času Eibl/Kremer 2009, 7-17 kot tudi Bätzing 1997, 18-23, HLSs.v.Alpe, 3. poglavje).
Eibl, Jutta/ Kremer, Daniela (2009): Almwirtschaft im Alpenraum.
Glossar Deutsch, Französisch, Italienisch, Innsbruck, Institut für Translationswissenschaft der Universität Innsbruck
Weiss, Richard (1992 [1941]): Das Alpwesen Graubündens, Erlenbach-Zürich, Rentsch
Baer, Marco (2000): Contributo alla conoscenza della terminologia rurale dell'Alta Valle Blenio, Bellinzona, Università di Zurigo
Slovanski morfo-leksikalni tip planina je že dokazan v stari cerkveni slovanščini. Omenjen tip obstaja tudi v današnjih slovanskih jezikih, npr.: hrv.planìna, ukr. polonína, pol. płonina/połonina in večinoma opisuje BREZDREVESNE PLANINSKE PAŠNIKE. Na preiskovalnem območju se ponavlja polisemija od gem.Alm, Alp in roa.malga z koncepti PLANINA in PASTIRSKA KOČA (prim.Karte). Ta tip izvira od predevnika iz stare cervene slovanščine ПOЛНЫЙ "ploščat,raven".
