Metodologija

sortiranje/razvrščanje

Prikaži vse zapise

(no Tag)   Zunajjezikovni kontekst   Funkcijska področja   Informacijska tehnologija   lingvistika   spletna stran  


Betacode  (citiranje)

Z naslonitvijo na terminologijo projekta Thesaurus Linguae Graecae (TLG), pri katerem so v začetku sedemdesetih let 20. stoletja razvili ustrezno zasnovo za zapisovanje starogrških besedil s takratnimi sredstvi računalniške tehnike, se v okviru VerbeAlpine transkripcija kompleksnih pisnih sistemov z izključno uporabo znakov ASCII imenuje Betacode.
Preglednica ponazarja postopek na osnovi primera iz jezikovnega in stvarnega atlasa Italije in južne Švice (AIS):





v preglednici Transkripcijski sistem: Betacode v preglednici Izguba informacij
Pri prenosu fonetične transkripcije po Böhmerju in Ascoliju, ki je uporabljena v jezikovnem atlasu, in iz nizov, ki so sestavljeni iz znakov ASCII, je najprej vzpostavljeno razlikovanje med osnovnimi in diakritičnimi znaki. Če obstaja osnovni znak v naboru znakov ASCII, je pri prenosu zastopan sam s seboj (kakor je vseskozi tudi v konkretnem primeru). Takoj za osnovnim znakom so potem zapisani vsi z njim povezani diakritični znaki, pri tem pa je vsak diakritični znak zamenjan s posebnim znakom ASCII. Razmerje med diakritičnimi znaki in znaki ASCII je v VerbiAlpini dokumentirano enoumno in predstavljeno v posebnih preglednicah podatkovne zbirke VerbeAlpline. Določen znak je, če je le mogoče, izbran po načelu optične podobnosti. Tako je v navedenem primeru kljukica pod uv besedi tu predstavljena z levim okroglim oklepajem: tu(. Diakritični znaki se, če izhajamo iz njihove razvrstitve ob osnovnem znaku, pišejo v zaporedju od spodaj navzgor in z leve na desno za osnovnim znakom. Po načelu optične podobnosti sledi pripadnost diakritičnih znakov znakom ASCII neodvisno od njihove semantike, ki je specifična za konkreten vir; z drugimi besedami: tudi če ima kljukica pod osnovnim znakom v enem viru povsem drugačen fonetični pomen kot v drugem, bo v obeh primerih zapisana kot levi oklepaj, in sicer za osnovnim znakom. Semantične razlike so dokumentirane v transkripcijskih preglednicah za vsak vir posebej: urejajo pretvorbo znaka iz sistema Betacode v izhodno transkripcijo v skladu z mednarodno fonetično abecedo (IPA) – kodiranje v sistemu Betacode lahko torej glede na vir privede do zelo različnih kodiranj v sistemu IPA.
Opisani postopek ima celo vrsto prednosti:
– vnašanje podatkov poteka na navadnih tipkovnicah sorazmerno hitro in je popolnoma neodvisno od operacijskega sistema,
– prepisovalci ne potrebujejo znanja o fonetičnih transkripcijskih sistemih,
– zapisati je mogoče poljubne (diakritične) znake, neodvisno od tega, ali so v unikodu ali ne, in
– elektronski zajem podatkov poteka brez izgube informacij.
Kodiranje v sistemu Betacode se da z zamenjevanjem pretvoriti v skorajda vse poljubne druge transkripcijske sisteme. Pri takih pretvorbah prihaja do izgube informacij, ki pa so upravičene zaradi narave transkripcijskih sistemov. Tako fonetična transkripcija po Böhmerju in Ascoliju razlikuje odprtnostne stopnje v natančnosti, ki v sistemu IPA ni predvidena.


(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija



Digitalna humanistika  (citiranje)

Projekt VerbaAlpina je bil že zasnovan s pogledom na možnost spletnega predstavljanja, saj namerava odločno prispevati k prenašanju uveljavljenih izročil družbenih in humanističnih ved, natančneje geolingvistike, v digitalno humanistiko.
To pomeni:
(1) Empirična osnova raziskovanja temelji na podatkih (prim. Schöch 2013), to je v digitalno kodiranih in strukturiranih enotah ali vsaj takih, ki se jih da strukturirati; pri tem gre za delno že objavljene podatke (kot je npr. starejše gradivo iz atlasov), delno pa tudi za podatke, ki se pridobivajo na novo. Z mislijo na relevantne koncepte si prizadevamo za kar se da obsežne podatkovne zbirke. Metoda je torej kvantitativna in v glavnem induktivna.
(2) Raziskovalna komunikacija poteka v internetnih medijskih razmerah. To najprej omogoča, da se hipertekstualno prepletejo različni mediji (pisava, slika, video in zvok); v prihodnje lahko osebe, ki so udeležene kot raziskovalci (predvsem kot projektni partnerji) in/ali kot informatorji, še naprej komunicirajo in sodelujejo med seboj.
(3) S tem je zainteresiranim raziskovalcem dana možnost, da so udeleženi pri razvoju te raziskovalne platforme in da pri njej sodelujejo. Ta perspektiva je uporabna vsaj v dveh pogledih in vodi naprej: dopušča povezovanje različnih stališč in predvsem pospeševanje konstruktivnega križanja informacijske tehnologije in jezikovne geografije z javnimi viri, ne da bi bilo treba poseči po (pravno in ekonomsko problematični) podpori zasebnih informacijskotehnoloških podjetij.
(4) Projektno relevantno znanje se da dolgoročno kontinuirano zbirati in preoblikovati, čeprav je tehnično še težko zajamčiti trajno dostopnost (prim. pomembno raziskovalno infrastrukturo CLARIN-D http://de.clarin.eu/de/home.html). Vsekakor objavljanje rezultatov na dejanskih medijskih nosilcih (knjige, cedeji ali devedeji) ob vsem tem ni nikakršna osrednja potreba več; kljub temu je omogočena drugotna možnost tiskanja, kot jo občasno daje tudi spletna leksikografija, npr. zgledni Tesoro della Lingua Italiana delle Origini.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: Informacijska tehnologija



Dolgoročno arhiviranje  (citiranje)

Z vsemi podatki projekta VerbaAlpina se upravlja tako, da bodo kar se da dolgo ostali berljivi in uporabni. Načrtovana perspektiva obsega pri tem vsaj več desetletij, osnovni koncept pa ima navsezadnje za cilj ohranitev brez časovne omejitve.

Natančneje so upoštevani tile vidiki:
1. Kateri ustanovi (katerim ustanovam) je zaupano hranjenje podatkov oz. nosilcev podatkov?
2. Dokumentacija strukturiranja podatkov logičnih povezav med podatki in podatkovnimi kategorijami (entitetni odnos)
3. Dokumentacija uporabljenega kodiranja (uporabljenih kodiranj) znakov

Več kopij projektnih podatkov naj bo arhiviranih pri več različnih ustanovah. Trenutno sta za to predvidena informacijskotehnološka skupina Družbene in humanistične vede Univerze Ludvika in Maksimilijana v Münchnu (ITG) s povezavo na strežnik za arhiviranje Leibničevega računalniškega centra in repozitorij BAS Clarin. Načrtuje se hranjenje dodatnih varnostnih kopij pri drugih ustreznih ustanovah. Arhiviranje se izvaja v ritmu novih različic. Vsakič se shranijo zbirke podatkov z vsemi projektnimi podatki (modul VA_DB skupaj z entitetnoodnosnim modelom) in spletno ogrodje, ki skrbi za predstavljanje podatkov na internetu (vključno z vsakokratno funkcionalnostjo), tako da je – vsaj teoretično – možna »obuditev« vsake posamezne različice v ustrezno emuliranem operacijskosistemskem oz. programskem okolju. Arhivirana je tudi medijska knjižnica, v kateri so predvsem fotografije, filmi ter besedilni in zvočni dokumenti (modul VA_MT).


(auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: Informacijska tehnologija



Entitetni odnos  (citiranje)

Podatki so praviloma lahko strnjeni v tako imenovane »entitete«. Pri tem gre za razrede podatkov, ki vsakič izkazujejo določeno vrsto in število posebnih značilnosti. Tako lahko na primer mesta Trento, Innsbruck in Luzern tvorijo razred »kraji«, ki mu pripadajo značilnosti »krajevno ime«, »dolžinska stopinja«, »širinska stopinja«, »država« in »število prebivalcev«. Posamezni člani takega razreda se razlikujejo po različnih značilnih vrednostih, ki tvorijo razred.
V relacijski zbirki podatkov so entitete na idealni način shranjene vsaka v svojo preglednico, pri čemer vsak stolpec v preglednici vključuje vrednosti vsakokratne specifične značilnosti. Vrstice v preglednici vsebujejo posamezne člane podatkovnega razreda (entitete), ki se med seboj razlikujejo po značilnih vrednostih. V večini primerov – in tako tudi pri VerbiAlpini – predstavlja relacijska zbirka podatkov nabor različnih entitet (in torej preglednic), med katerimi obstajajo logični odnosi. Tako bi bila recimo entiteta »informator«, ki je definirana z značilnostmi »starost«, »spol«, »kraj rojstva« in »kraj bivanja«, logično povezana z entiteto »kraji« tako, da bi imeli značilnosti »kraj rojstva« in »kraj bivanja« ustreznici v entiteti »kraji«. Odnosi med člani teh dveh entitet sledijo iz ujemanj vrednosti ene ali več vsakokratnih entitet, ki so po svojem bistvu skladne. V danem primeru bi lahko teoretično prišlo do dodelitve iz identičnih značilnih vrednosti »kraj rojstva« in »krajevno ime«, s čimer bi nekemu informatorju posredno lahko dodelili geokoordinate njegovega rojstnega kraja. Zlahka vidimo, da lahko v tem primeru pride do težav zaradi homonimov. Da bi jih preprečili, je v navadi, da uporabljamo cela števila kot identifikatorje (»ID«), ki enoumno označujejo člane iste entitete.
Skicirani sistem entitet in njihovih logičnih povezav se imenuje entitetni odnos (entity relationship). Zaloga podatkov v relacijski zbirki podatkov je brez razlage odvisnosti, ki obstajajo v njej, le težko razumljiva in uporabna. Po navadi je preslikava entitetnih odnosov predstavljena v obliki grafične sheme.
Entitetni odnos je med cikličnimi razvojnimi fazami VerbeAlpine (gl. Spremljanje različic) podvržen nenehnemu prilagajanju in s tem spremembam. Vsaki arhivirani različici VerbeAlpine je v obliki entitetnoodnosnega diagrama ### dodan model entitetnega odnosa različice zbirke podatkov, ki je vsakokrat znova vzet za osnovo; diagram je izdelan s programom yEd in shranjen kot GraphML- in PDF-Dokument. Naslednja grafika temelji na entitetah in povezavah zbirke podatkov VA_XXX v aktualnem stanju (20. 3. 2015), vendar pa je ne odslikava povsem in jo je treba razumeti le kot ponazarjalni primer: ###





(auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: Informacijska tehnologija



Georeferenciranje  (citiranje)

Bistveno razvrščevalno merilo pri podatkih, s katerimi upravljamo v VerbiAlpini, je georeferenciranje z uporabo širinskih in dolžinskih stopinj. Natančnost tega referenciranja se spreminja glede na tip podatkov, pri čemer pa si načelno prizadevamo za kar se da, do metra natančno referenciranje. Pri jezikovnih podatkih iz atlasov in slovarjev je na splošno možno le sorazmerno približno referenciranje v sorazmerju s krajevnim imenom, pri npr. arheoloških podatkih pa je dejansko možno do metra natančno georeferenciranje. Shraniti je mogoče pike, črte (recimo ceste, reke ipd.) in ploskve. S tehničnega vidika se uporablja predvsem tako imenovani format WKT), ki ga v zbirki podatkov VerbeAlpine s funkcijo geomfromtext() (https://dev.mysql.com/doc/refman/5.7/en/gis-wkt-functions.html) pretvorimo v specifični format MySQL in ga tako shranimo. Do izvoza v formatu WKT pridemo s funkcijo astext() v formatu MySQL.
Referenčni raster georeferenciranja je mreža političnih občin v alpskem prostoru, ki so – po potrebi – lahko predstavljene ali kot ploskve ali kot točke. Osnova pri tem so poteki mej občin po stanju približno leta 2014, ki jih je VerbaAlpina dobila od svojega partnerja, Alpske konvencije. Neprestano aktualiziranje teh podatkov, ki se zaradi neredkih upravnih reform vsekakor zelo pogosto menjajo, je nepotrebno, ker gre s stališča VerbeAlpine samo za geografski referenčni okvir. Točkovna predstavitev rastra občin se izpelje iz občinskih mej algoritemsko in torej sekundarno. Izračunane občinske točke predstavljajo geometrična središča občinskih ploskev in kvečjemu slučajno označujejo glavni kraj ali celo njegovo središče. Po potrebi se lahko skupni podatki posamič ali nakopičeni odslikajo na izračunano občinsko točko. Tako je recimo pri jezikovnih podatkih iz atlasov in slovarjev.


(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija Zunajjezikovni kontekst



Kodna stran  (citiranje)

VerbaAlpina združuje podatke iz različnih vrst virov: podatke iz natisnjenih jezikovnih atlasov in slovarjev, ki jih je najprej treba še digitalizirati, pa tudi že elektronsko dosegljive podatke iz vrste partnerskih projektov. Vsak od teh različnih virov uporablja za transkribiranje bolj ali manj individualne sisteme. Da bi dosegli nujno poenotenje, so potrebni seznami, v katerih je določeno, kateri pisni znak v transkripcijskem sistemu enega vira ustreza konkretnemu znaku v transkripcijskem sistemu drugega vira. V glavnem gre za to, da bi različne transkripcijske sisteme preslikali v mednarodno fonetično abecedo (IPA), ki v VerbiAlpini deluje kot referenčna transkripcija. Za pretvarjanje transkripcijskega sistema, specifičnega za vir, v sistem IPA je treba oblikovati popoln seznam v obliki preglednice z ustreznicami pisnih znakov. Taka preglednica se imenuje kodna stran. Sledi izvleček iz osnovne kodne strani za pretvorbo transkripcijskega sistema AIS v sistem IPA. Ta kodna stran obsega 4500 vrstic/povezav.



Stolpec ‚BETA‘ vsebuje znake, uporabljene v AIS, prepisane po načelih sistema Betacode, stolpec ‚IPA‘ ustrezne znake iz mednarodne fonetične abecede (IPA) in stolpec ‚HEX‘ številsko vrednost ali številske vrednosti unikodne preglednice, ki ustrezajo vsakokratnemu znaku IPA.


(auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija



Kvantificirajoče predstavitve  (citiranje)

[Uvodna pripomba: Sledeči članek se delno nanaša na funkcionalnosti VA_WEB, ki so trenutno še v razvoju in ki javnosti za zdaj še niso dostopne.]

Interaktivna online karta VerbeAlpine omogoča poleg kvalitativnega kartiranja tudi vizualizacijo združenih podatkov v smislu kvantificirajoče odslikave podatkov v prostoru. Združevanje se vedno ravna po zemljepisnih regijah. Uporabnik lahko pri tem izbira med združevanjem na osnovi občinskih površin (mali prostor), tako imenovane regije NUTS 3 (srednji prostor, statistične regije) in končno regije razširjenosti treh velikih jezikovnih družin – germanske, romanske in slovanske (véliki prostor). Ob tem obstaja možnost, da so občinske površine definirane kot individualne regije, ki potem spet delujejo kot identifikacijske veličine združevanja. Zadnja opcija lahko deluje proti izkrivljajočim učinkom, ki se pokažejo pri združevanju na administrativno – in s tem s stališča jezikoslovja neustrezno – motiviranih površinah občinskih področij ali statističnih regij. V posameznem primeru je lahko ustrezno ravnanje seveda le hevristično, uporabnik pa ima možnost, da odkrite smiselne regionalne koherence shrani, komentira, jih ponovno uporabi in jih da na razpolago skupnosti.

Glede na izbrane regije oz. površine pa se potem združijo vsi do aktivacije kvantificirajoče predstavitve izbrani kvalitativni podatki. Velikost in barva posameznih simbolov na karti pri tem korelirata z množico vsakokrat v simbolu povezanih posameznih kvalitativnih podatkov. Največji aritmetični vrednosti, ki je vzeta za osnovo in pri dosegu katere simbol vedno dobi vsakič največjo velikost in barvo, ustreza pri tem standardno največje število združenih podatkov, ki nastopa na izbranem prostoru oz. v izbrani regiji. Po izbiri se da ta, največja referenčna vrednost pretvoriti v skupno število združenih posameznih podatkov, kar povzroči spremembo predstavitve na karti.

Pri aktiviranem kvantificiranju so lahko zaradi deaktiviranja posameznih vnosov v sezname v legendi pri karti ustrezni kvalitativni podatki izvzeti iz obračuna količin ali pa so lahko z dodatnim izborom dodani drugi podatki.

Poleg kvantifikacije na ozadju georeferencirane karte, ki odslikava resnične poteke meja, omogoča VerbaAlpina tudi predstavitev kvantificiranih podatkov na tako imenovani satasti karti. Oblikovalska predloga je grafika na Wikipediji, ki predstavlja rezultate volitev v britanski spodnji dom leta 2015. V nadaljevanju je najprej prikazana glede točk, dolžin in kotov zvesta karta (v nadaljevanju označena kot "geografska karta") z rezultati volitev v posameznih volilnih okrožjih. Na to se navezuje upodobljena satasta karta, na kateri so vsa volilna okrožja predstavljena s šestkotnikom identične velikosti.




Vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/3/3e/2015UKElectionMap.svg (priklicano 3. 11. 2016)




Vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/cd/2015_UK_general_election_constituency_map.svg (priklicano 3. 11. 2016)

Primerjava obeh tipov kart kaže vsakokratne prednosti in slabosti. Satasta karta izkazuje geografske nepravilnosti oz., kar se tega tiče, celo napačne informacije. Tako se da npr. v okrožju Veliki London prepoznati izoliran rdeč sat, ki je obdan s samimi modrimi sati – navidezno dejstvo, ki pa nima opore na geografski karti. Na drugi strani pa je satasta karta koristna, saj lahko bolje upodobi resnične številske odnose med posameznimi barvami: množico ploščinsko zelo majhnih volilnih okrožij bo opazovalec na geografski karti zaznal kot manj pomembno, čeprav je njen politični pomen izenačen s tistim pri ploščinsko velikih volilnih okrožjih. Oba tipa kart se torej dopolnjujeta in dejanska dodana vrednost je v možnosti, da se da uporabiti obe karti in da je mogoče primerjati vizualizaciji obeh.

Satasta karta VerbeAlpine se odlikuje po tem, da so vse politične občine v alpskem območju upodobljene z vsakič enako velikimi šestkotniki. Pri tem poskušajo avtorji vsaj približno ohraniti geografsko logiko. Izračun barv posameznih šestkotnikov poteka tam na enak način, kot je opisano zgoraj pri karti s točkovnimi simboli. Prednost take sataste karte je – v primerjavi s preprostim barvanjem občinskih ploskev na georeferencirani karti – v tem, da sugestivne učinke prikrijejo precej različno velike občinske ploskve.


(auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: Informacijska tehnologija spletna stran



Modeliranje podatkov  (citiranje)

gl. Relacijski podatkovni model

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija



Moduli  (citiranje)

gl. Verzije

Tags: Informacijska tehnologija



Opis konceptov  (citiranje)

Koncepti so zajeti v preglednici KONCEPTI podatkovne zbirke na nemškem primeru, kot sledi:
če za koncept obstaja leksikalizirani pomen, se koncept vnese v polje ‘Name_D’ zbirke podatkov. Če ni leksikalizacije, ostaja to polje prazno. Neodvisno od tega je v polju ‘Beschreibung_D’ koncept specificiran oz. definiran natančneje. To se zgodi po ustaljenem postopku, ki je prikazan ob primeru koncepta ‘MILCHKANNE’(ID_Konzept 610). Pravkar imenovani koncept je označen s specifičnim leksemom, zato je MILCHKANNE vneseno v ‘Name_D’. Opis predvideva tákole hierarhično zaporedje: priprava, namen, material, morebiti oblika. Glede na koncept iz tega nastane pomen: POSODA, ZA SHRANJEVANJE MLEKA, IZ KOVINE. Če je mogoče ali potebno, naj bi naprej sledili temle dodatnim pravilom: številke od 1 do 10 naj se izpišejo, za opis postopka, dejanja itd. se lahko uporabi ‘za + glagolnik’ (posamostaljeni glagol) ali ‘za + samostalnik’. Ravnanje po tem vzorcu omogoča analogne prevode, tvorjenje jezikovno neodvisnih kategorij na različnih ravneh abstrakcije (-> POSODE ->POSODE ZA SHRANJEVANJE -> POSODE IZ KOVINE itd.), avtomatizirane korekture oz. spremembe in razvidno iskanje. Vsi koncepti so tako zajeti v nemščini, italijanščini, francoščini, slovenščini in retoromanščini.


(auct. Giorgia Grimaldi | Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: Informacijska tehnologija



Spremljanje različic  (citiranje)

VerbaAlpina je sestavljena iz tehle modulov:

– VA_DB: zaloga podatkov v projektni zbirki podatkov (va_xxx) v obliki MySQL
– VA_WEB: programska koda spletnega vmesnika projektnega portala www.verba-alpina.gwi.uni-muenchen.de s pripadajočo podatkovno zbirko v programu Wordpress (va_wp)
– VA_MT: medijske datoteke (fotografije, filmi, besedilni in tonski dokumenti, ki se nahajajo v medijski knjižnici spletnega vmesnika)

Vsi trije moduli tvorijo konsistentno celoto z vzajemnimi povezavami in odvisnostmi in jih zato ni mogoče ločiti enega od drugega. Med potekom projekta je v rednih časovnih presledkih vsakokratni aktualni status modulov VA_DB in VA_WEB v obliki elektronske kopije simultano tako rekoč »zamrznjen«. Te, zamrznjene kopije dobijo številke različice po shemi koledarsko leto/tekoča številka (npr. 15/1). Vsakokrat produktivna različica VerbeAlpine dobi oznako XXX.

Izdelovanje kopij medijskih datotek VerbeAlpine (VA_MT) odklanjamo zaradi običajno ogromnih velikosti medijskih datotek. Zato med potekom izdelovanja različic ne izdelujemo kopij tega modula. Ko so kake sestavine tam odložene, jih ni mogoče odstraniti iz mediateke VerbeAlpine, dokler je z njimi povezana vsaj ena različica VerbeAlpine.

Na projektnem portalu obstaja možnost preklapljanja med vsakokrat »produktivnimi« različicami VerbeAlpine, ki so podvržene stalnim spremembam, in arhiviranimi, »zamrznjenimi«. Na istem portalu je z ustreznim barvanjem ozadja oz. določenih sprožitvenih elementov prikazano, ali se nahajamo v produktivni ali v arhivirani različici VerbeAlpine. Navajati je mogoče *izključno* arhivirane različice VerbeAlpine.


Naslovne slike starejših verzij VerbaAlpina

15/1

15/2

16/1

16/2

17/1

17/2

18/1

18/2

19/1

19/2



(auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: Informacijska tehnologija



Transkripcija  (citiranje)

Jezikovno gradivo je grafično predstavljeno na dva načina, da bi bilo zadoščeno nasprotujočima si načeloma zvestobe viru in lahke primerljivosti:

(1) Vhodna različica v izvirni transkripciji
Na portalu VerbeAlpine so zbrani viri, ki izhajajo iz različnih strokovnih izročil (romanistika, germanistika, slavistika) in ki predstavljajo zgodovinsko različne stopnje dialektoloških raziskav; mnogi slovarski podatki so bili zapisani v začetku 20. stoletja (GPSR) in drugi šele pred nekaj leti (ALD). Zato je znanstvenozgodovinsko treba kar se da upoštevati izvirno transkripcijo. Iz tehničnih razlogov pa je nekatera določila nemogoče ohranjati nespremenjena; to velja še posebej za navpične kombinacije osnovnih znakov (»črk«) in diakritičnih znakov, torej takrat, ko naglasno znamenje stoji nad znakom za dolžino nad samoglasnikom nad še enim znakom (Betacode). Te konvencije so bile v vsakokrat definiranih tehničnih transkripcijah pretvorjene v linearna zaporedja znakov, pri čemer so bili uporabljeni izključno znaki ASCII (tako imenovani Betacode). Do določene stopnje je mogoče pri sistemu Betacode izkoristiti intuitivno razumljive grafične podobnosti med izvirnimi diakritičnimi znaki in njihovimi ustrezniki v sistemu ASCII; mnemotehnično so primerni in koristni.

(2) Izhodna različica v mednarodni fonetični abecedi (IPA)
Zaradi primerljivosti in tudi prijaznosti do uporabnika je poleg tega zaželen izhodni zapis v enotni transkripciji. Vsi zapisi v sistemu Betacode so zato z ustreznimi zamenjevalnimi postopki pretvorjeni v znake IPA. Nekatera redka neskladja, ki pa so neizogibna, se pokažejo predvsem takrat, kadar enemu osnovnemu znaku, ki je v vhodni transkripciji specificiran zaradi diakritičnega znaka, v sistemu IPA ustrezata dva različna osnovna znaka. To velja predvsem za odprtostne stopnje samoglasnikov, kjer npr. v palatalni vrsti oba osnovna znaka <i> in <e> v povezavi z zaprtostno piko v eni ali dveh kljukicah, ki pomenita odprtost, omogočata tvorjenje šestih odprtostnih stopenj; v sistemu Betacode so to: i – i( – i((– e?-- e – e(– e((. Za to so v sistemu IPA na razpolago le štirje osnovni znaki: i – ɪ – e – ɛ.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija



Uniform Resource Name (URN)  (citiranje)

gl. Identifikator digitalnega objekta (Digital Object Identifier, DOI)


Tags: Informacijska tehnologija