Metodologija

Zaenkrat iskanje celotnega besedila člankov, objavljenih v metodologiji, ni mogoče. Takšno iskanje se trenutno načrtuje in razvija ter bo na voljo v eni od naslednjih verzij VerbaAlpine. Do takrat lahko kot rešitev uporabite iskanje po celotnem besedilu v brskalniku (običajno Ctrl+F), ko prikličete možnost "Prikaži vse vnose".
sortiranje/razvrščanje

Prikaži vse zapise

A   B   C   D   E   F   G   H  I   J   K   L   M   N   O   P   Q  R   S   T   U   V   W   X  Y  Z  


Ladinščina

Izraz ladin(o) je prav tako kot njegova nemška ustreznica ladinisch dvoumen, tako da lahko pride do nesporazumov. Pojavljajo se predvsem ob nereflektiranem mešanju jezikovnozgodovinskih, znanstvenozgodovinskih, dialektoloških in jezikovnosocioloških vidikov.

Zgodovina jezika

V alpskem prostoru se ladin(o)/ladinisch kot predznanstveni, ljudski izraz nanaša na lokalne romanske idiome, ki se govorijo na dveh bolj ali manj jasno opredeljenih in geografsko nesorodnih območjih: v švicarskem Engadinu po eni strani ter v vaseh San Martin in La Val v Dolomitih po drugi (glej EWD IV, 156 in DRG 10, 272-276). Kar se tiče prvega področja, so danes glottonimi, kot npr. puter 'Zgornji Engadin' in vallader 'Spodnji Engadin' (kot hiponimi) ali celo rumantsch 'romanščina' (kot hiperonim) pogostejši za označevanje idiomov, ki se tam govorijo in pišejo. Na tem mestu je treba pojasniti uporabo poimenovanj v Dolomitih.
Kot dokazuje zemljevid ALD-I št. 3, se glottonim ladinisch uporablja za poimenovanje lastnega jezika le v središču doline Badia (točke 83, 84 in 85). Na preostalem območju govorci in govorke poimenujejo svoj idiom po vasi ali dolini (kot badiot 'iz Badie' oz. 'abteital' ali fascian 'iz Fasse, fassan'). Vendar se izraz ladin danes uporablja tudi za geografsko obsežnejše območje, ki vključuje štiri doline okoli pogorja Sella (Val Badia, Val Gardena, Val di Fassa in Buchenstein) in običajno vključuje tudi narečje Cortina d'Ampezzo (3208). Ta ljudska oznaka se ne nanaša (samo) na jezik, temveč veliko bolj poudarja skupno kulturno in zgodovinsko povezanost omenjenih dolin in krajev s habsburško monarhijo do leta 1919.
Etimološko gledano ladin in ustrezni glottonimi predstavljajo neposredno nadaljevanje od latinus. Čeprav je do srednjega veka bilo običajno uporabljati latinus zraven romanus, romanice, vulgaris kot oznako za romanske idiome, ki so se razvili iz vulgarne latinščine, je humanizem poudarjal razliko med "pravo" latinščino in lokalnimi idiomi, ki so iz nje nastali. V povezavi s knjiženjem lastnega narečja so se pojavila posebna poimenovanja lastnega idioma, ki se pogosto nanašajo na geografsko lokacijo (na primer italiano iz Italia ali furlan 'friaulisch' iz Forum Iulii). Gorska območja, o katerih tu govorimo, so bila v ta proces manj vključena kot mestna središča inovacij. Morda so se v Dolomitih zaradi neposrednega stika z nelatinsko-romanskimi območji lahko osredotočili na razlikovanje od germanskih jezikovnih oznak, kar ladin(o) očitno počne, in ne na razlikovanje med latinščino in 'novolatinščino', tj. romanščino.
Ohranitev glottonima kot nadaljevanje latinu je bila morda še bolj naklonjena pozni zapisovalni dejavnosti v primerjavi z italo-galloromanijo, ki je v dolomitskih dolinah dokumentirana šele od 17. stoletja naprej (prim. Videsott 2020): Tam, kjer se je intenzivni pisni razvoj začel bolj ali manj zgodaj v srednjem veku, se je pojavila potreba po poimenovanju posebnega lastnega izraza romščine glede na geografsko območje. V jezikoslovju so poimenovanja večinoma temeljila na poimenovanjih v domačem jeziku.

Zgodovina znanosti

Aia Graziadio Ascoli je izraz (v italijanski varianti ladino oz. favella ladina)predlagal kot splošni izraz za graubündensko romanščino, romanščino v nekdanjih avstrijskih Dolomitih in furlanščino (prim. Melchior 2019); v teh treh območjih je videl izolirane ostanke nekdanjega obsežnejšega, koherentnega jezikovnega območja, saj narečij med švicarsko mejo in Adižo ter narečij Agordino, Cadore in Comelico (3210), ki ležijo zahodno od friulščine, ni štel za ladinska; govoril je o anfizone 'prehodnih območjih'. V raziskavah v nemškem jeziku je bil Ascolijev koncept predstavljen kot "retoromanski" (prim. Gartner 1883); te znanstvene jezikovne rabe, ki jo je zdaj treba šteti za zastarelo (prim. Krefeld 2003a, Liver 2010), ne smemo zamenjevati z uradno švicarsko jezikovno ureditvijo (prim. retoromanščina). Čeprav je bilo v preteklih letih narejenih več poskusov, da bi se izraz LADINŠČINA jasno razlikoval, ni bilo doseženo splošno sprejeto znanstveno soglasje (prim. Casalicchio 2020, Goebl 2003, Pellegrini 1991).

Dialektologija

Glede na narečno podobnost (tj. podobnost variant) se v okviru VerbaAlpine ne zdi upravičeno, da bi izraz LADIŠČINA omejili na romanske različice, ki se govorijo v dolomitskih dolinah okoli gorskega masiva Sella (tradicionalno v dolinah Val Badia in Val Gardena na Južnem Tirolskem, Val di Fassa v Trentinu ter Colle Santa Lucia, Buchenstein in Cortina d'Ampezzo v pokrajini Belluno). Bolj smiselno je uporabljati 'ladinščino' prototipno: kot klasifikacijski izraz za označevanje tistih romanskih različic, ki so si zaradi svoje notranje strukture še posebej podobne in ki se govorijo v geolingvističnem delu kontinuuma romanskih različic,
  • grosso modo lahko poistovetimo z geografsko razširitvijo Dolomitov, ki se na jugu in vzhodu jasno razteza preko regije Sella, in
  • ki vključuje romanske različice Agordino, Cadore in Comelico v pokrajini Belluno.
Za to, da se je izraz razširil na arealno-tipološki izraz, ki je pomemben tudi zunaj nekdanjih meja Tirolske grofije, so zaslužne predvsem študije in mnenja Giovan Battiste Pellegrinija (glej med drugim Pellegrini 1991 in Pellegrini/Sacco 1984). Obstoj jasne meje med to skupino in drugimi sosednjimi različicami torej ni utemeljen.
Leksikografski vir, ki ga VerbaAlpina uporablja za tipizacijo jezikovnih dokazov dolomitskega območja, je Banca Lessicala Ladina (kratko: BLad), ki je usmerjen v leme iz sellaladinskih različic, saj velja za digitalno zbirko, ki združuje vse obstoječe slovarje omenjenih dolinskih različic. Uporaba tega orodja nikakor ni v nasprotju z zgoraj opisano geolingvistično opredelitvijo ladinščine, ki jo uporablja VerbaAlpina. Nasprotno, uporabnost tega vira v širšem geolingvističnem okviru dokazuje prav obstoj obsežnega kontinuuma lokalnih romanskih različic. Poleg tega je samoumevno, da geolingvistični popis lokalnih podobnosti in razlik nikakor ne sme biti podlaga za sklepanje, da zapisani idiomi pripadajo skupnemu "jeziku" v smislu Ascoli 1873 ali Gartner 1883, saj jezik v sedanjem razumevanju – v razliki od narečja – pomeni sociološki status, ki se kaže v njegovi institucionalizaciji v upravi in izobraževanju in ga ni mogoče izpeljati iz opisno določenih sistemskih značilnosti (prim. Jeziki in jezikovne družine v alpskem prostoru).

Sociologija jezika

Pisna tradicija ladinščine je – kot že zgoraj omenjeno – novejša od pisne tradicije drugih romanskih jezikov. Prvi poskus podati grafično standardizirano obliko ladinske različice izvira iz Ujepa Insama (Versuch zu einer Grammatik der Grödner Mundart – Per na Gramatica döl Lading de Gerdöna; 1806, Videsott 2013), sledil je Nikolaus Bacher (Micurà de Rü) s svojim Poizkusom nemško-ladinskega jezikovnega nauka (1833; Craffonara 1995). V drugem povojnem obdobju so se okrepljeni občutki identitete in potreba po opremljanju šolskega sistema z didaktičnimi pripomočki za poučevanje v lokalnem jeziku (paritetno šolstvo je bilo uvedeno na Južnem Tirolskem leta 1948) izkazali za temeljne dejavnike intenzivnejše grafične in jezikovne standardizacije (prim. Rasom 2020 in Iannàccaro/Dell'Aquila 2020). Želja po skupnem pisnem jeziku za ladinske doline je postajala vse bolj očitna, tako da je leta 1987 komisija za jezikovno načrtovanje Union Generela di Ladins dla Dolomites predstavila prve predloge za skupni grafični prikaz posameznih fonemov. Ti predlogi so podlaga za standard Ladin(tudi Ladin Dolomitan), ki ga je na podlagi dela švicarskega jezikoslovca Heinricha Schmida v devetdesetih letih 20. stoletja sestavil SPELL (Servisc de Planificazion y Elaborazion dl Lingaz Ladin) (GLS 2001; Schmid 1998); Schmid je že prej koncipiral Rumantsch Grischun (prim. Schmid 1982). V Dolomitih trenutno obstaja pet standardiziranih dolinskih idiomov in skupen pisni jezik. Ta tukaj le na kratko opisana zgodovina standardizacije se nanaša le na različice Sellaladin (za podrobnejšo kronologijo glej Kattenbusch 1994 in Rasom 2020).
Za različice Agordino, Cadore in Comelico je Istituto Ladin de la Dolomites in Borca di Cadore, ki zastopa interese Ladinov province Belluno ("Neo"-Ladini v terminologiji od Goebl 1997 in Rührlinger 2005), izdal priročnik Scrivere in Ladino (Istituto 2010). Na tem področju trenutno primanjkuje projektov za standardizacijo narečij.

(auct. Beatrice Colcuc | Thomas Krefeld – trad. Eva Jezovnik)

Tags: lingvistika



Licenciranje

Moduli VerbeAlpine (VA_DB, VA_WEB in VA_MT) in podatki, ki jih vsebujejo, so v glavnem podvrženi temle lincencam Creative Commons:




CC BY-SA 3.0 SL (http://creativecommons.org/licenses/by-sa/3.0/deed.sl; "Priznanje avtorstva, Deljenje pod enakimi pogoji") (objektabhängig) bzw.




CC BY-NC-SA 3.0 SL (http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/3.0/deed.sl; "Priznanje avtorstva, Nekomercialno, Deljenje pod enakimi pogoji").

Posamezne medijske datoteke v modulu VA_MT, ki jih je VerbaAlpina dobila ali pridobila iz zunanjih podatkovnih virov, so lahko podvržene copyrightu. Objekti v modulu VA_MT so posamič opremljeni z ustreznimi obeležji.

Licenčni sistem in pravice do dostopa posameznih uporabniških skupin VerbeAlpine so dokumentirani s tole grafiko:






(auct. Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: Informacijska tehnologija spletna stran