Metodologija

sortiranje/razvrščanje

Prikaži vse zapise

A   B   C   D   E   F   G   H  I   J   K   L   M   N   O   P   Q  R   S   T   U   V   W   X  Y  Z  


Tipizacija

Tipizacija georeferenciranih jezikovnih podatkov spada med temeljne zahteve projekta. Zato bodo, kjer je to mogoče, iz vhodnih podatkov po transkripciji v prvem koraku izločeni členi (posamezne besede) in vneseni v polje podatkovne zbirke z enakim imenom.
V središču zanimanja VerbeAlpine je morfološka tipizacija zbranega jezikovnega gradiva. Morfološki tip je pri tem definiran z ujemanjem tehle značilnosti: jezikovna družina – besedna vrsta – netvorjena beseda nasproti tvorjenki – spol – leksikalni osnovni tip. Osnovna oblika morfološkega tipa se končno ravna po ustreznih lemah izbrane referenčne leksike (gl. spodaj).

Z uvrstitvijo k skupnemu leksikalnemu osnovnemu tipu postane jasna pripadnost vseh združenih morfološko-leksikalnih tipov – tudi čez jezikovne meje. Tako se da tele (tu ne podrobneje opisane) samostalniške besede in glagole dodeliti enemu samemu osnovnemu tipu malga: malga (PLANINA, ČREDA), malgaro (PAŠNIK), malghese (PASTIR), immalgare (ITI NA PLANINO), dismalgare (ZAPUSTITI PLANINO). Seveda pa leksikalni osnovni tip ne pove nič o besedni zgodovini posameznega morfološko-leksikalnega tipa: če tip z latinsko-romanskim etimonom, ki je danes izpričan v germanskem ali slovenskem jezikovnem območju, kot npr. slovensko bajta ‘preprosta hiša’, izvira iz starega lokalnega substrata ali pa iz novejšega romanskega jezikovnega stika, je treba raziskati vsak primer posebej. Zato se oznaki »etimon«, ki se praviloma nanaša na neposredno zgodovinsko predstopnjo kake besede, v tem kontekstu izogibamo – čeprav je v mnogih primerih leksikalni osnovni tip dejansko tudi etimon morfološko-leksikalnega tipa.

Morfološko-leksikalni tipi tvorijo vodilne kategorije upravljanja z jezikovnimi podatki; primerjati jih je mogoče z iztočnicami v slovaropisju. S pomočjo prej navedenih, robustnih in dobro uporabnih meril se da npr. štiri fonetične tipe barga, bark, margun, bargun s pomenom PLANŠARSKA KOČA, PLANŠARSKI HLEV skrčiti na tri morfološke tipe.





Pripadnost morfološko-leksikalnega tipa k besedni družini (germanski, romanski, slovanski) je odvisna od vsakokratnega vira; izkaže se samodejno z vsakokratnim informatorjem in je ustrezno vpisana v zbirko podatkov. Pri podatkih, ki jih VerbaAlpina pridobi sama s crowdsourcingom, se jezikovna oz. narečna pripadnost informatorjev predvideva in v najboljšem primeru kvantitativno potrdi; število potrjujočih informatorjev tako postane orodje preverjanja podatkov.

Morfološko-leksikalni tipi so omejeni na eno jezikovno družino. Tako se postavi vprašanje, v kateri obliki naj bo predstavljen morfološko-leksikalni tip v iskalni funkciji interaktivne karte. Pri germanski in slovanski jezikovni družini je odgovor prej ko slej lahek, saj je vsaka zastopana le z enim standardnim jezikom (nemščino [deu] oz. slovenščino [slv]). Morfološko-leksikalni tipi lahko nastopajo v obliki različic v standardnem jeziku, seveda pod pogojem, da so v njem ustreznice tega tipa; tako se da iskati na primer vse ustrezne fonetične tipe alemanščine in bavarščine, ki so različice standardne oblike, pod prav to obliko. Če standardnih različic ni, so uporabljene iztočnice velikih referenčnih slovarjev (Idiotikon, WBOE) .

Pri romanski jezikovni družini je položaj zaradi številnih, delno nezadostno standardiziranih mikrojezikov veliko kompleksnejši. Iz pragmatičnih razlogov smo tu ubrali tákole pot: vsi morflološko-leksikalni tipi, če nastopajo, so predstavljeni s francoskimi in italijanskimi standardnimi oblikami; tako se da npr. vse fonetične tipe, ki so različice k beurre/burro ‘maslo’, najti pod tema dvema oblikama; za referenčna slovarja služita TLF in Treccani. Če ima ustrezno različico le eden od teh dveh standardnih jezikov, nastopa le ta, kot v primeru ricotta (pripadnost italijanščini se kaže z dogovornim zapisom -/ricotta). Če različice tipa ni v nobenem od obeh romanskih referenčnih jezikov, je treba poseči po iztočnici kakega narečnega referenčnega slovarja, recimo LSI. Če v narečnih slovarjih ni zanesljivega podatka, predlaga VerbaAlpina osnovni tip skupaj z grafično predstavitvijo (»VA«).

V celotni zasnovi in v tehnični pretvorbi je fonetična tipizacija jezikovnega gradiva, ki pa je obrobna in zato ni izpeljana dosledno. Ustrezna kategorija je nepogrešljiva predvsem zato, ker dokumentirajo jezikovni atlasi včasih (npr. SDS in VALTS) in slovarji izključno fonetične tipe. Pri fonetični tipizaciji z VerboAlpino so členi po merilih zgodovinske fonetike razdeljeni v fonetične tipe (polje podatkovne zbirke ‘phon_typ’); avtomatizacijo fonetične tipizacije na osnovi Levenštajnovega algoritma in algoritma soundex proučujemo in jo bomo uporabili, če bo mogoče.

S tipizacijo (tvorjenjem razredov) je raznovrstnost podatkov čedalje bolj pregledna; velja torej pravilo: število členov > število fonetičnih tipov > število morfološko-leksikalnih tipov > osnovni tip. Vendar pa je treba upoštevati skrajni primer enega samega primera (enkratnice), ki ustreza enemu členu, enemu fonetičnemu tipu in enemu morfološko-leksikalnemu tipu kot edinemu zastopniku osnovnega tipa. Morda je take enkratne oblike v predstavitvi smiselno izpustiti.

(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika



Transkripcija

Jezikovno gradivo je grafično predstavljeno na dva načina, da bi bilo zadoščeno nasprotujočima si načeloma zvestobe viru in lahke primerljivosti:

(1) Vhodna različica v izvirni transkripciji
Na portalu VerbeAlpine so zbrani viri, ki izhajajo iz različnih strokovnih izročil (romanistika, germanistika, slavistika) in ki predstavljajo zgodovinsko različne stopnje dialektoloških raziskav; mnogi slovarski podatki so bili zapisani v začetku 20. stoletja (GPSR) in drugi šele pred nekaj leti (ALD). Zato je znanstvenozgodovinsko treba kar se da upoštevati izvirno transkripcijo. Iz tehničnih razlogov pa je nekatera določila nemogoče ohranjati nespremenjena; to velja še posebej za navpične kombinacije osnovnih znakov (»črk«) in diakritičnih znakov, torej takrat, ko naglasno znamenje stoji nad znakom za dolžino nad samoglasnikom nad še enim znakom (Betacode). Te konvencije so bile v vsakokrat definiranih tehničnih transkripcijah pretvorjene v linearna zaporedja znakov, pri čemer so bili uporabljeni izključno znaki ASCII (tako imenovani Betacode). Do določene stopnje je mogoče pri sistemu Betacode izkoristiti intuitivno razumljive grafične podobnosti med izvirnimi diakritičnimi znaki in njihovimi ustrezniki v sistemu ASCII; mnemotehnično so primerni in koristni.

(2) Izhodna različica v mednarodni fonetični abecedi (IPA)
Zaradi primerljivosti in tudi prijaznosti do uporabnika je poleg tega zaželen izhodni zapis v enotni transkripciji. Vsi zapisi v sistemu Betacode so zato z ustreznimi zamenjevalnimi postopki pretvorjeni v znake IPA. Nekatera redka neskladja, ki pa so neizogibna, se pokažejo predvsem takrat, kadar enemu osnovnemu znaku, ki je v vhodni transkripciji specificiran zaradi diakritičnega znaka, v sistemu IPA ustrezata dva različna osnovna znaka. To velja predvsem za odprtostne stopnje samoglasnikov, kjer npr. v palatalni vrsti oba osnovna znaka <i> in <e> v povezavi z zaprtostno piko v eni ali dveh kljukicah, ki pomenita odprtost, omogočata tvorjenje šestih odprtostnih stopenj; v sistemu Betacode so to: i – i( – i((– e?-- e – e(– e((. Za to so v sistemu IPA na razpolago le štirje osnovni znaki: i – ɪ – e – ɛ.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija



Tropaeum Alpinum

Tropaeum Alpinum (https://www.wikidata.org/wiki/Q747588; gl. H. Philipp, RE 7A,1 [1939], Sp. 661sl., pod Tropaea Augusti; E. Meyer, RE Suppl. 11 [1968], Sp. 1269, pod Tropaeum Alpium) je spomenik zmage, zgrajen po porazu barbarskih plemen, ki so naseljevala alpsko regijo (pohod [kasnejšega cesarja] Tiberija in Drusa [njegovega mlajšega brata] leta 15 pr. n. št.; glavni viri: Cassius Dio 54, 22 in Strabon 4, 6, 6–9; 7, 1, 5) je bil zgrajen po sklepu senata in rimskega ljudstva v čast cesarja Avgusta kmalu po letu 7/6 pr. n. št. (po napisu je bil sklep sprejet v 17. letu njegove tribunicia potestas, tj. med 26.6.7 in 25.6.6 pr. n. št.). Ostanki monumentalne zgradbe, prvotno visoke okoli 50 metrov, stojijo v francoskih Primorskih Alpah visoko nad Monakom pri vasi La Turbie neposredno na prelazu Col d'Èze (512 m nad morjem; Märtin 2017, str. 119).




Rekonstrukcija od Tropaeum Alpium v muzeju La Turbie. Na podstavku je prepoznaven napis, ki ga obravnavamo v nadaljevanju.
(od Matthias Holländer – Fotografiral sam, Copyrighted free use, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=37407992)


Iz vidika VerbaAlpine je posebej zanimiv spomeniški napis (približno 20 x 4 metre), ki je pritrjen na spomenik (CIL V 7817 = EDCS-05401067; Foto), ki navaja imena takrat podrejenih plemen. Ta napis je samo delno ohranjen, poleg tega pa so ostanki na nekaj manj kot 170 fragmentov razbiti. Celotno besedilo pa je posredoval rimski pisatelj Plinij Starejši v svoji Naturalis Historia (Plin. NH 3, 136 sl.), tako da je rekonstrukcija fragmentiranega napisa lahko uspela.




V večjih delih rekonstruiran napis na podstavku Tropaeum Alpium
(slika: Stefano Costa https://www.flickr.com/photos/47912543@N00/11358571655/in/pool-1876758@N22, licenca: https://creativecommons.org/licenses/by-sa/2.0/)

Odsevi plemenskih imen, ki so omenjena v napisu, so se deloma ohranili do danes v poimenovanju krajev ali regij v alpskem prostoru, tako da je tudi zaradi tega v nekaterih primerih mogoče z določeno gotovostjo določiti lokacijo posameznih naselitvenih prostorov. Z vidika jezikoslovja je to lahko pomembna informacija za raziskave substratov (prim. Krefeld, Thomas [2018]: Geschichte des romanisch-germanischen Sprachkontakts. Vorlesung dh-lehre. Version 8 [27.08.2018, 17:03]. https://www.dh-lehre.gwi.uni-muenchen.de/?p=53255&lv=8&v=8#p:5).

Odlomek iz Plinija, ki navaja besedilo napisa, se glasi takole (Plin. na navedenem mestu; rešitev kratic v okroglih oklepajih je moja, črke [sledijo], ki so prisotne le na napisu na Tropaeum Alpium, so podčrtane; prekinitve vrstic so označene z navpičnimi črtami; oštevilčenje v oklepajih za imeni stebel je od mene):

(136) Non alienum videtur hoc loco subicere inscriptionem e tropaeo Alpium, quae talis est:

IMP(eratori) · CAESARI DIVI FILIO AVG(usto) | · PONT(ifici) · MAX(imo) · IMP(eratori) · XIIII · TR(ribunicia) · POT(estate) · XVII | · S(enatus) · P(opulus) · Q(ue) · R(omanus) |· QVOD EIVS DVCTV AVSPICIISQVE GENTES ALPINAE OMNES QVAE A MARI SVPERO AD INFERVM PERTINEBANT SVB IMPERIVM P(opuli) · R(omani) · SVNT REDACTAE · | GENTES ALPINAE DEVICTAE TRVMPILINI (1)· CAMVNNI (2) · VENOSTES (3)· VENNONETES (4)· ISARCI (5)· BREVNI (6)· GENAVNES (7)· FOCVNATES (8) · | VINDELICORVM GENTES QVATTVOR (9)· COSVANETES (10)· RVCINATES (11)· LICATES (12)· CATENATES (13)· AMBISONTES (14)· RVGVSCI (15)· SVANETES (16)· CALVCONES (17) · | BRIXENETES (18)· LEPONTI (19)· VBERI (20)· NANTVATES (21)· SEDVNI (22)· VARAGRI (23)· SALASSI (24)· ACITAVONES (25)· MEDVLLI (26)· VCENNI (27)· CATVRIGES (28)· BRIGIANI (29)· | SOGIONTI (30)· BRODIONTI (31)· NEMALONI (32)· EDENATES (33)· VESVBIANI (34)· VEAMINI (35)· GALLITAE (36)· TRIVLLATI (37)· ECDINI (38)· | VERGVNNI (39)· EGVI (40)· TVRI (41)· NEMATVRI (42)· ORATELLI (43)· NERVSI (44)· VELAVNI (45)· SVETRI (46).

(138) Non sunt adiectae Cottianae civitates XV, quae non fuerant hostiles, item adtributae municipiis lege Pompeia.

(izd. C. Mayhoff, Stuttgart [Teubner] 1906; besedilo edicije Loeb [zugangsbeschränkt])


Übersetzung

Na tem mestu se ne zdi nerazumno dodati napis iz Tropaeum Alpium, ki se glasi takole:
Imperatorju Cezarju, božanskemu sinu, Avgustu, Pontifexu Maximusu, ko je 14-krat prejel cesarsko aklamacijo in 17-krat izvršil tribunsko oblast, sta senat in rimsko ljudstvo, ker so pod njegovim vodstvom in vrhovnim poveljstvom vsa plemena v Alpah, ki so se raztezale od zgornjega do spodnjega morja, prišla pod oblast rimskega ljudstva, (postavila ta spomenik). Poražena alpska plemena: [seznam imen].
Ni dodanih 15 kotijskih občin, ki niso bile sovražno nastrojene in so bile (že) dodane municipijem z zakonom Lex Pompeia.
(prevod Stephan Lücke)


Plinij verjetno ni videl besedila od napisa na samem spomeniku, temveč originalni dokument v arhivu v Rimu. Na to nenazadnje kažejo tudi neskladja med besedilom napisa in tistim, ki ga je posredoval Plinij.

Z "mare superum" je mišljen Jadran, "mare inferum" je pa Tirensko morje (gl. Georges, pod mare; primerjaj tudi Plinijevo ubeseditev [NH 3, 133]: verso deinde in Italiam pectore Alpium iuris Euganeae gentes, quarum oppida XXXIIII enumerat Cato. Metaforo "prsi Alp" [v pokrajini Euganei, to je približno današnji Veneto/Friaul] je dobro razumeti, če si Alpe predstavljamo kot velikana, ki leži na levi strani, njegova glava pa je obrnjena proti jugu in se nahaja ob "zgornjem" morju. V tem smislu leži Tropaeum Alpium ob "vznožju" Alp in tudi ime italijanske dežele Piemonte [za to navedbo se zahvaljujem Thomasu Krefeldu] dobi posebno, doslej verjetno redko zaznano konotacijo; Vendar je treba priznati, da je bilo poimenovanje "Piemonte" za danes tako imenovano regijo v antiki in srednjem veku očitno neznano Treccani pod Piemonte), tako da je podrejanje zajelo plemena skoraj v celotnem alpskem loku. Vendar se zdi, da je bila izključena regija vzhodno od Brennerja, v Plinijevi metafori "Caput Alpium". To regijo je eno leto pred Drusovo in Tiberiovo vojno premagal Publij Silij Nerva, pri čemer se zlasti Norik ni upiral (gl. Junkelmann, Die Legionen des Augustus, 1986, str. 63 in 70 [non vidi]);

Nekatera od navedenih plemen so omenjena tudi v starodavnih literarnih virih in jih je mogoče na podlagi tega lokalizirati. V nadaljevanju številke za imeni označujejo položaj v napisu. Trumpilini (1) in Camunni (2) so po Pliniju (NH 3, 134) plemena Evganejev. Plinij (prav tam) poroča o Lepontih (19) – njihovo ime naj bi nekateri izpeljali iz grške besede ZAPUSTITI, PUSTITI ZA SEBOJ (λείπω), ker naj bi pri prehodu Alp v Heraklovem spremstvu ostali zadaj, ker so jim zaradi mraza zmrznile okončine – da so se naselili blizu izvira Rone. Plinij (loc. cit. 135) imenuje Uberi (20) (v besedilu napisa VIBERI) kot del, torej verjetno pleme, Leponcev, kar jih po eni strani kaže kot ljudstvo, hkrati pa je v nasprotju z napisom na Tropaeum Alpium, kjer so navedeni kot gens. Presenetljivo je, da sta se Leponti in Uberi očitno naselila v neposredni bližini eden drugega in sta tudi v napisu Tropaeum Alpium imenovana takoj drug za drugim. To med drugim odraža geografsko logiko, ki je neločljivo povezana s to ureditvijo (gl. spodaj). V 3, 135 Plinij omenja tudi Vennonenses, ki so bili pleme Raetov in so se skupaj s Sarunetes naselili blizu izvira Rena. Da bi jih bilo mogoče poistovetiti z Vennonetes (4) iz napisa, pa je zelo malo verjetno, kot bo razvidno iz naslednjega. Končno Plinij (NH 3,135) poroča, da so bili Turi, omenjeni v napisu, pleme Ligurijcev, ki je torej že živelo nekje na območju Primorskih Alp.

Poleg novic iz antičnih virov nam sodobna toponimija ponuja tudi namige o lokaciji poselitvenih območij omenjenih gentes. Ime Trumpilini (1), o katerih Plinij pravi, da so bili pleme Evganov, na katere še danes spominja Colli Euganei zahodno od Padove, je mogoče povezati z imenom doline Trompia nekoliko zahodno od Gardskega jezera (gl. Thomas Krefeld). Severno od doline Trompia je dolina Camonica, katere ime po vsej verjetnosti izvira iz Camunni (2). Ponovno na severu je Vinschgau, italijansko Val Venosta, ki ga zlahka povežemo z Venostes (3). Isarci (5) se prilegajo reki Isarco, levemu pritoku Adiže, ki izvira pri Brennerju. Brenner pa je morda dobil ime po reki Breuni (6).

Vindelici (9) so dobro znani po rimskem imenu za Augsburg, Augusta Vindelic(or)um. Ker gre za prebivalce Alp, moramo njihovo naselitveno območje iskati nekje na severnem robu Alp, neposredno južno od Augsburga. Vprašljivo je, ali je treba vpis VINDELICORVM GENTES QVATTVOR razumeti kot naslov in s tem naslednje štiri Gente razumeti kot Vindelicer. To bi lahko podprli z dejstvom, da je eden od teh spodaj omenjenih Gentesov, Licates (12), zagotovo veljal za vindelijsko pleme (Strab. 4,6,8: ἰταμώτατοι δὲ τῶν μὲν Οὐινδολικῶν ἐξητάζοντο Λικάττιοι καὶ Κλαυτηνάτιοι καὶ Οὐέννωνες, τῶν δὲ Ῥαιτῶν Ῥουκάντιοι καὶ Κωτουάντιοι [izd. Loeb [omejen dostop]). Zelo verjetno so se naselili nekje v dolini Lech (lat. Licca), torej na območju, ki bi ga pričakovali kot naselitveno območje Vindeličanov. V skladu s tem bi bili tudi Cosuanetes (10), Rucinates (11) in Catenates (13) Vindeličani in bi jih bilo treba iskati v ožji ali širši okolici doline Lech (natančnejša lokalizacija očitno še ni mogoča). Dodatno podporo k domnevi, da je VINDELICORVM GENTES QVATTVOR treba razumeti kot naslov, lahko vidimo v analogiji z GENTES ALPINAE DEVICTAE, ki uvaja seznam imen. Tudi ta odlomek ima očitno značaj naslova. Poleg tega VINDELICORVM GENTES QVATTVOR, tako kot GENTES ALPINAE DEVICTAE, stoji na začetku vrste napisov.

Brixenetes (18) je drugo ime Brigantijev, ki so svoje ime prenesli na ime mesta Bregenz ob Bodenskem jezeru (HLS, pod Brigantii; za navedbo se zahvaljujem Thomasu Krefeldu). Thomas Krefeld loc.cit. povezuje Val Leventina z imenom Leponti, kar se zelo dobro ujema s Plinijevim sporočilom, da so živeli blizu izvirov Rone. Nazadnje Thomas Krefeld prepozna ime Caturiges (28) v imenu francoske vasi Chorges v bližini Gapa.

Tudi območja poselitve številnih drugih v napisu omenjenih gentes je mogoče vsaj približno georeferencirati, čeprav obstaja nevarnost krožnih razmišljanj. Če si te približne lokacije narišemo na zemljevid in ga nagnemo za približno 90 stopinj proti zahodu, prepoznamo logiko, ki jo vsebuje napis (številke se ponovno nanašajo na vrstni red, v katerem so omenjene v napisu. Turkizne številke označujejo plemena, katerih lokalizacija je bila izpeljana izključno na podlagi geografske logike od napisa; lokalizacije ni mogoče razumeti dobesedno, temveč je povsem nejasna):

slika:tropaeum_alpium_karte-2.jpg
Približna lokacija alpskih plemen na zemljevidu, ki je nagnjen za 90 stopinj v levo
(Osnova zemljevida: Google Earth; Download der kmz-Datei)

Podvržena plemena so navedena po vrstnem redu od "zgornjega" morja do "spodnjega" morja, kar se natančno ujema z besedilom napisa: GENTES ALPINAE OMNES QVAE A MARI SVPERO AD INFERVM PERTINEBANT. Spomenik zmage simbolično stoji prav na mestu, kjer so živela zadnja plemena, in tako slikovito postavlja vzklik pod seznam.Lokacija torej ni naključna, poleg tega pa je bila idealno izbrana tudi zato, ker se je nahajala na zagotovo zelo prometni kopenski in morski poti (spomenik je zelo dobro viden z morja). Tropaeum Alpium se je nahajal natanko na najvišji točki ceste Via Iulia Augusta, zelo pomembne cestne povezave, ki jo je Avgust zgradil le nekaj let pred postavitvijo Spomenika zmage (leta 13 pr. n. št., torej takoj po zmagovitem zaključku Drusove in Tiberiove kampanje pozno poleti leta 15 pr. n. št.) in je povezovala Italijo s pokrajino Gallia Narbonensis.

Edina stvar, ki je sprva res moteča, je omemba plemena Ambisontes (14), saj se tradicionalno domneva, da je njihovo naselitveno območje v Saalfeldski kotlini in tako povsem izven sicer doslednega zaporedja od vzhoda proti zahodu oz. od zgoraj navzdol. Ta lokalizacija očitno izhaja iz odlomka v Geographici Klavdija Ptolemaja (2,13,2: Κατέχουσι δὲ τὰ μὲν δυσμικώτερα τῆς ἐπαρχίας ἀπὸ ἄρκτων ἀρχομένοις Σεούακες καὶ Ἀλαυνοὶ (Ἀλανοὶ) καὶ Ἀμβισόντιοι, τὰ δὲ ἀνατολικώτερα Νωρικοὶ καὶ Ἀμβίδραυοι καὶ Ἀμβίλικοι.). Zagotovo gre tu za napačno identifikacijo (že Theodor Mommsen, CIL III 2, str. 588, je posumil, da ambizonti, ki jih omenja Ptolemaj, niso enaki tistim na Tropaeum Alpium).Glede na položaj 14 na seznamu Tropaeum Alpium bi bilo treba njihovo naselitveno območje iskati precej bolj zahodno, mogoče v Spodnjih Engadinah ali sosednji avstrijski dolini reke Inn. Poleg tega so bili Ambisontes, ki jih omenja Ptolemaj, morda pleme Noričanov, za katere vemo, da so se brez odpora podredili že eno leto pred velikim alpskim pohodom, na katerega se nanaša Tropaeum Alpium, ki je bil del pohoda Publija Silija Nerve.

Druga noriška plemena v napisu niso omenjena, zato bi bili Ambizonti edino noriško pleme, omenjeno v napisu, kar bi bilo že samo po sebi sumljivo. Nazadnje je treba opozoriti, da napis iz Tropaeum Alpium govori o "Ambisontes", medtem ko Ptolemaj govori o Ἀμβισόντιοι, v latinskem ekvivalentu torej Ambisontii. Plemenska imena, ki so si med seboj zelo podobna, so za alpsko območje potrjena tudi drugod (prim. Vennonenses in Vennonetes [4]).

Kolikor mi je znano, naslednja plemena, omenjena v napisu, še niso bila natančneje določena: Clucones (17), Acitavones (25), Sogionti (30), Brodionti (31), Nemaloni (32), Veamini (35), Gallitae (36), Ecdini (38), Egui (40), Nematuri (42), Oratelli (43), Nerusi (44), Velauni (45), Suetri (46). Na podlagi geografske logike, ki je razvidna iz napisa iz Tropaeum Alpium, pa je zdaj mogoče vsaj približno določiti lokacijo teh plemen. Glede na to je območje naselitve od Clucones (17) nekje v Graubündnu, najverjetneje v dolini Rena v bližini Churja. Acitavones (25) bi lahko živeli nekje južno od Mont Blanca v zgornjem delu doline Aosta ali celo Isère. Sogionti (30), Brodionti (31), Nemaloni (32) bi bilo treba iskati na območju južno od Gapa, druga doslej omenjena doslej ne locirana plemena pa spet južneje od njega na območju Primorskih Alp.

Po Pliniju na napisu manjkajo tisti, ki so se med pohodom do Rimljanov obnašali prijateljsko. Posebej (vendar ne poimensko) je omenjenih 15 plemen Cottii (glej Georges, pod cottius), katerih središče poselitve je bilo v dolini Susa (Segusio) jugozahodno od Torina (Märtin 2017, str. 108). Imena od skupaj 14 plemen Cotti so zapisana na napisu (CIL CIL V 7231; Vpis v Epigrafsko bazo podatkov Heidelberg) na Avgustovem loku v Susi je ohranjen (iz leta 9/8 pred našim štetjem). Omenjene so: Segovii, Segusini, Belaci, Caturigi, Medulli, Tebauii, Adanatii, Savincatii, Ecdinii, Veaminii, Venisami, Iemerii, Vesubianii, Quadiatii.

Lex Pompeia, ki ga omenja Plinij, mora biti tako imenovani Lex Pompeia de Transpadanis, zakon iz leta 89 pred našim štetjem, ki ga je uvedel konzul Pompej Strabon (oče Pompeja Velikega) (prim. E. Weiss, RE 12,2 [1925], Sp. 2403, pod Lex Pompeia [1]; G. Rotondi, Leges publicae populi Romani, 1912 [ponatis 1962] str. 342 [non vidi]). Predmet zakona je bila podelitev latinskega državljanstva zaveznikom Rimljanov, ki so živeli severno od reke Pad v konfederalni vojni (91-88) (prim. Luraschi, Giorgio [1980]. Sui destinatari della c.d. Lex Pompeia de Transpadanis. In: Atti del II seminario romanistico Gardesano, str. 267-292. Milano [non vidi]). V tem pogledu je ta zakon dopolnilo Lex Iulia de Civitate Latinis et Sociis Danda iz leta 90 in Lex Plautia Papiria de Civitate Sociis Danda (89 pr. Kr.), s katerima so plemena oz. ljudstva, ki so živela v Italiji južno od reke Pad, dobila latinsko državljanstvo.

Napis iz Tropaeum Alpium razlikuje vsaj dva različna statusa v zvezi z naštetimi imeni. Večina imen je očitno "gentes", torej plemena. Vendar pa vnos "Vindelicorum gentes quattuor" kaže, da je "gentes" načeloma lahko delitev večje enote, ki jo verjetno lahko imenujemo "ljudstvo". Morda je treba kot "gentes" v osnovi razumeti tudi kotijske civitates, o katerih govori Plinij. Različno poimenovanje je verjetno mogoče razložiti s spremenjenim pravnim statusom, ki je bil posledica podelitve latinskega državljanstva (civitas < civis !).

(auct. Stephan Lücke – trad. Eva Jezovnik)

Tags: Zunajjezikovni kontekst