Metodologija

sortiranje/razvrščanje

Prikaži vse zapise

(no Tag)   Zunajjezikovni kontekst   Funkcijska področja   Informacijska tehnologija   lingvistika   spletna stran  


Dopolnilni podatki

Za induktivno raziskovanje kulturnega prostora so demografski in institucionalni podatki zanimivi vedno takrat, ko se jih da georeferencirati. Sem spadajo informacije o zgodovini naseljevanja, še posebej glede na pripadnost cerkvenim in državnim ustanovam. Temeljnega pomena pa so tudi prometne poti, posebej povezave čez prelaze (prim. karto).

Ekološki in geofizikalni podatki so relevantni vedno takrat, ko se jasno nanašajo na naselitveno zgodovino. To je na primer očitno glede na vegetacijske cone, ki dovoljujejo ali zahtevajo določene uporabe (tako npr. alpsko gospodarjenje predpostavlja višinske predele nad drevesno mejo (http://www.slf.ch/forschung_entwicklung/gebirgsoekosystem/themen/baumgrenze/index_DE)).


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: Zunajjezikovni kontekst



Etnolingvistična podobnost

Z etnolingvističnega stališča tega projekta tvorijo osnovni tipi temelj večjezičnega alpskega prostora. V smislu sintetične predstavitve sta predvideni dve različni kvantitativni funkciji kartiranja.
  1. Najprej so zelo pomembne alpske besede; v celoti tvorijo tako rekoč fiktivni idealni tip, ki se mu bolj ali manj približujejo posamezni krajevni govori. Temu ustreza kartiranje stopnjevite podobnosti, ki jo navdihuje predstavitev champ gradient de la gasconité v ALG 6.
  2. Nato je po zgledu ASD kartirana relativna podobnost vseh zapisovalnih krajev med seboj, s tem ko so ugotovljeni in prikazani skupni osnovni tipi poljubnega zapisovalnega kraja in tisti poljubnega drugega kraja kot referenčne točke.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Zunajjezikovni kontekst



Etnolingvistika

"On ne peut pas faire l'histoire des mots sans faire l'histoire des choses" (Jaberg 1936, 23).

V romanistični, predvsem pa v italijanistični raziskovalni tradiciji je bila dialektologija od samega začetka, v Italiji torej vsaj od Giuseppeja Pitréja, vedno zelo tesno povezana z družboslovjem, natančneje rečeno s sociologijo in etnologijo. V tej perspektivi se da celotno geolingvistiko razumeti celo kot poddisciplino nadrejene »etnoznanosti«. Ta izraz, ki je tu uporabljen kot prevod nemškega izraza Ethnowissenschaft oz. italijanskega etnoscienza (iz angleškega ethnoscience, se niti v Italiji niti v Nemčiji ni uveljavil. V zelo prodornem in informativnem priročniku Manuale di enoscienza Giorgia Raimonda Cardona (Cardona 1995) piše:

"[...] il prefissoide etno- permette un'immediata 'etnologizzazione' di qualunque sottodisciplina [...]. L'inglese offre ancora un altro tipo di formazione, quella con folk- (folk-taxonomy), che ha però lo svantaggio di non essere atrettanto facilmente esportabile quanto il suo concorrente grecizzante.
Il termine con etno- copre però due cose distinte, nella letteratura: etnobotanica può significare:
a) una vera botanica scientifica, ma ritagliata sull'habitat, uso ecc. di una specifica etnia;
b) la scienza botanica posseduta da una specifica etnia.
Nel primo caso, il ricercatore è soprattutto un naturalista, che compie il suo lavoro consueto, anche se con una particolare attenzione alle denominazioni locali ecc.; nel secondo il ricercatore è piuttosto un antropologo conoscitivo, che studia come venga categorizzato il mondo naturale da una data etnia; dei dati naturalistici egli si servirà soprattutto per ancorare le classificazioni così individuate a referenti reperibili e riconoscibili anche per chi è esterno alla cultura studiata. [...]
Gran parte dell'analisi etnoscientifica si basa sull'analisi di enunciati della lingua del gruppo [...] " (Cardona 1995, 15 f.; poudaril ThK)

Tako skicirana etnoscienza se v tradiciji Združenih držav Amerike imenuje cultural anthropology (deu. Kulturanthropologie). Posebno v nemškem jezikovnem prostoru pa poleg tega obstaja razlikovanje med Volkskunde za raziskovanje domače kulture ali domačih kultur in Völkerkunde za raziskovanje tujih, posebej še neevropskih kultur. V sodobnosti se zato namesto tega govori o etnologiji s posebnim podpodročjem, imenovanim evropska etnologija (v smislu narodopisja, Volkskunde). Oznaka Ethnolinguistik zato tudi ni enoumna, ker je pogosto omejena na jezikoslovne raziskave neevropskih kultur (prim. Senft 2003), čeprav evropskega naj ne bi izključevala; kategorično ločevanje se glede na naraščajoče množične in obsežne migracijske tokove tako ali tako čedalje bolj kaže kot nesmiselno.

V navedenem Cardonovem odlomku je treba pojasniti neko nejasnost, in sicer v zvezi s prefiksoidom etno-, ki se po eni strani uporablja kot sinonim angleškega folk in po drugi strani v zvezi z etnia. S folk (v folk-taxonomy itd.) je opozorjeno na vsakdanje znanje ali na znanje iz življenjskega sveta ter na šege laikov oz. neznanstvenikov in ravno v tem smislu naj bi tudi Ethnie-, etnija (oz. ethno-, etno-) opozarjalo na kulturne skupnosti vsakdanjega sveta, ne da bi impliciralo idealizirane predstave o homogenosti, starinskosti, socialni zaključenosti itd. Cardonovo razlikovanje (a proti b) še naprej opozarja na dve komplementarni raziskovalni perspektivi v kulturoloških in družboslovnih znanostih.

Skupno se sme dialektološke raziskave v Cardonovem smislu (tudi naknadno) označiti za »etnolingvistične«, če zbirajo in analizirajo jezikovne podatke v tesni zvezi z vsakdanjo kulturo govorcev.

V romanistični tradiciji se je ta usmeritev uveljavila s prototipskim Jezikovnim in stvarnim atlasom Italije in Južne Švice (Sprach- und Sachatlas Italiens und der Südschweiz) (AIS); zaznamuje nedvomno največjo razliko in napredek v primerjavi z ALF, kot je ne brez zanosa zapisal Karl Jaberg. Pasus, pomenljiv glede na samoumevnost AIS in zgodovino znanosti, si vsekakor zasluži, da ga izpostavimo:

"L'importance des «choses» n'a pas échappé à l'esprit de Gilliéron [...] Que Gilliéron ait complètement négligé ce point de vue dans la conception de l'Atlas et qu'il n'en ait tenu compte qu'en passant dans ses autres publications, c'est un fait d'autant plus étrange qu'il connaissait fort bien les «choses» et s'y intéressait passionnément. A-t-il approuvé l'enseignement que Ferdinand de Saussure a tiré de ses incursions dans les domaines limitrophes de notre science, à savoir que la «linguistique a pour unique et véritable objet la langue envisagée en elle-même et pour elle-même», principe qui, malgré l'admiration que j'ai pour le grandsavant genevois, m'a toujours semblé singulièrement rétrécir le champ d'action du linguiste." (Jaberg 1936, 27 f.)

Jaberg izrecno in povsem po pravici kaže na to, da saussurjevski strukturalizem ravno v tej točki ohranja mladogramatične predstave; s stališča sodobne geolingvistike torej poskus, da bi opazovali jezik kot »modul«, ki se ga da izolirati, nikakor ni zaznan kot nova paradigma, temveč naravnost kot tradicionalističen:

"La conception du Petit Atlas phonétique du Valais roman [prav tako Gilliéronovo delo; TK] et celle de l'Atlas linguistique de la France remontent à une époque qui était encore sous l'empire des néogrammairiens, et on sait ce que les néogrammairiens doivent aux sciences naturelles. Ce n'est certes pas un hasard que le Cours de linguistique générale s'en ressente également. M. Jud et moi, nous avions pas ces attaches avec les néogrammairiens, Gilliéron lui-même nous avait aidés à les rompre. Nous étions en revanche fortement impressionnés par les brillants articles de Meringer et de Schuchardt. La réalité des choses était autours de nous. Nous avions nous-mêmes parcouru les pays romans ; nous avions recueilli sur le terrain des observations ethnographiques et folkloriques. Comment en rester aux mots? Tout en sauvegardant le caractère essentiellement linguistique de notre ouvrage, nous croyions devoir fournir à l'historien des mots les données nécessaires pour se faire une idée des choses, afin qu'il ne bâtisse pas dans le vide." (Jaberg 1936, 28).

Smer etnolingvistično usmerjene tradicije italijanske dialektologije se kaže v raziskavi Huga Plomteuxa (Plomteux 1980) Cultura contadina in Liguria, ki je nastala z opazovanjem udeležencev. Etnolingvistično zelo dobro, v primerjavi z drugimi regijami mogoče najbolje je predstavljena Sicilija. Navestii je treba predvsem objavo Fanciullo 1983 in mnoga druga pomembna dela, ki so nastala v okviru atlasa Atlante linguistico della Sicilia; o raziskanih kulturnih tehnikah in tradicijah nas informirajo  Bonanzinga/Giallombardo 2011, Matranga 2011, Sottile 2002 in Castiglione 1999.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Zunajjezikovni kontekst



Fotografije

Mediateka VerbeAlpine vsebuje obsežno, nenehno rastočo zbirko georeferenciranih fotografij; ti posnetki izpolnjujejo dvojni namen: po eni strani kažejo na konkretni referent z vsemi njihovimi idiosinkratičnimi posebnostmi, ki so predvsem pri stavbah lahko zelo izrazite; po drugi strani pa naj bi fotografije kar se da nazorno ponazorile koncept in tako postale osnova za pridobivanje nadaljnjih pomenov koncepta. V tej funkciji torej ne gre za to, da bi ponovno prepoznavali specifični referent, torej čisto določen planšarski stan. To bi lahko prej motilo, kajti v tem primeru se informatorji nagibajo k temu, da bi planino poimenovali z lastnim imenom, ne pa, da bi posredovali pomene koncepta. Tveganje je vsekakor pregledno; temeljni nesporazum nastopi dejansko le pri prepoznavanju znanih oseb; tu individualne značilnosti pritegnejo vso koncentracijo opazovalca, tako da je fotografirani spontano in nehote imenovan z imenom (»Saj to je ja Polde!«), ne pa v funkciji, ki jo ima na fotografiji (PLANŠAR). Strogo vzeto bi zato pri pridobivanju pomenov dajali prednost rabi idealiziranih risb namesto fotografij konkretnih objektov; to pa se izjalovi zaradi pomanjkanja ustreznih predlog. Vse upodobitve referentov so povezane s podatkovno zbirko s kategorijami »koncept« in »oznaka«.


(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: Zunajjezikovni kontekst



Georeferenciranje

Bistveno razvrščevalno merilo pri podatkih, s katerimi upravljamo v VerbiAlpini, je georeferenciranje z uporabo širinskih in dolžinskih stopinj. Natančnost tega referenciranja se spreminja glede na tip podatkov, pri čemer pa si načelno prizadevamo za kar se da, do metra natančno referenciranje. Pri jezikovnih podatkih iz atlasov in slovarjev je na splošno možno le sorazmerno približno referenciranje v sorazmerju s krajevnim imenom, pri npr. arheoloških podatkih pa je dejansko možno do metra natančno georeferenciranje. Shraniti je mogoče pike, črte (recimo ceste, reke ipd.) in ploskve. S tehničnega vidika se uporablja predvsem tako imenovani format WKT), ki ga v zbirki podatkov VerbeAlpine s funkcijo geomfromtext() (https://dev.mysql.com/doc/refman/5.7/en/gis-wkt-functions.html) pretvorimo v specifični format MySQL in ga tako shranimo. Do izvoza v formatu WKT pridemo s funkcijo astext() v formatu MySQL.
Referenčni raster georeferenciranja je mreža političnih občin v alpskem prostoru, ki so – po potrebi – lahko predstavljene ali kot ploskve ali kot točke. Osnova pri tem so poteki mej občin po stanju približno leta 2014, ki jih je VerbaAlpina dobila od svojega partnerja, Alpske konvencije. Neprestano aktualiziranje teh podatkov, ki se zaradi neredkih upravnih reform vsekakor zelo pogosto menjajo, je nepotrebno, ker gre s stališča VerbeAlpine samo za geografski referenčni okvir. Točkovna predstavitev rastra občin se izpelje iz občinskih mej algoritemsko in torej sekundarno. Izračunane občinske točke predstavljajo geometrična središča občinskih ploskev in kvečjemu slučajno označujejo glavni kraj ali celo njegovo središče. Po potrebi se lahko skupni podatki posamič ali nakopičeni odslikajo na izračunano občinsko točko. Tako je recimo pri jezikovnih podatkih iz atlasov in slovarjev.


(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija Zunajjezikovni kontekst



Kartografija

Kartografija je morda ne povsem nesporen, pa vendar zelo zanesljiv postopek jezikovne geografije, saj služi enako dokumentiranju kot tudi vizualizaciji prostorskih odnosov (prim. prispevke v Lameli 2010). Običajni postopki se jasno ločijo po jedrnatosti; pri tako imenovanih »analitičnih« kartah so prikazane jezikovne (delne) izjave, tako da je v ospredju predvsem dokumentacija, razkrivanje dejanskih prostorskih odnosov med dokumentiranimi oblikami pa je prepuščeno bralcu. Pri tako imenovanih kartah s točkovnimi simboli pa so s »sintetičnimi« dodelitvami simbolov neposredno izraženi prostorski odnosi med posameznimi izjavljalnimi vidiki. Kvantitativne odnose se da izraziti le tako. Spletno kartiranje kombinira oba postopka, ker na prvi pogled sicer kaže »sintetične« karte, na drugi pogled – po kliku na simbol – pa omogoča dostop do (delne) izjave.
Hevristični potencial kartografije je dokajšen; zato je uporabniku VerbeAlpine dana možnost, da na sinoptičnih kartah kombinira in kopiči različne podatkovne razrede iz ene kategorije (npr. več osnovnih tipov) ali iz različnih kategorij (npr. zunajjezikovne in jezikovne podatke).
Poleg eksaktno georeferenciranega referenčnega rastra občinskih mej je (od različice 16/1) predstavljen navidezno georeferencirani raster v satasti obliki, ki sicer prikazuje približen medsebojni položaj občin, hkrati pa vsakemu področju občine dodeljuje idealizirano ploskev vsakokrat enake oblike in velikosti.

S tem se ponujata alternativna postopka kartiranja, ki imata prednosti in slabosti in zaradi likovnih možnosti ponujata tudi določen sugestivni potencial: topografska predstavitev zaradi natančnosti daje boljši vpogled v konkretno prostorskost s pogosto zelo posebnimi profili zemljišča, posameznimi prehodi, poteki dolin, nedostopnimi dolinskimi konci itd. Satasti zemljevid pa omogoča abstrahirano vizualizacijo podatkov, ker izenačuje velikosti občinskih ploskev in tudi poselitvenogeografska kopičenja oz. razpršitve. To je še posebej koristno pri kvantitativnih zemljevidih, saj velikost ploskve pri zaznavanju nehote povzroči vtis kvantitativne pomembnosti.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika spletna stran Zunajjezikovni kontekst



Obzorje vednosti

Ta portal informira v treh različnih razsežnostih:
(1) o zunajjezikovni resničnosti (»stvareh«),
(2) o konceptih ali vsebinskih kategorijah, ki niso vezane na posamezne jezike ali narečja,
(3) o jezikovnih izrazih raziskovanih jezikov in narečij.
Ločena obravnava (2) in (3) je temelj, saj relevantni koncepti nikakor niso vedno zastopani (»leksikalizirani«) s specifičnimi oznakami na celotnem raziskovalnem področju; tako recimo na obsežnih področjih bavarskega področja ni poimenovanja za tako imenovani skutni sir, izdelan iz sirotke (prim. alemansko Ziger, italijansko ricotta, francosko sérac), medtem ko npr. za svežo, še neoblikovano sirno maso (bavarsko Topfen, nemško Quark) v romanskih narečjih pogosto ni poimenovanja in ga tudi standardna italijanščina ne pozna. Odnos med (1) na eni strani ter (2) in (3) na drugi je kdaj celo bolj problematičen, kot je videti na prvi pogled; tako včasih najdemo jezikovne izraze z nejasnim pomenskim statusom, ker iz zapisov ne izhaja, ali gre za oznake konceptov ali pa morda vendarle za poimenovanja stvari. Tako je npr. v primeru, ko govorec celotno planino, recimo tisto, ki jo uporablja sam, imenuje z eno samo generično besedo kot munt (dobesedno) ‘gora, hrib’ ali pa kot pastüra ‘pašnik’.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Zunajjezikovni kontekst



Raziskovalno področje

»Doslej še ni bila napisana obsežna in koherentna zgodovina Alp« (http://www.hls-dhs-dss.ch/textes/d/D8569.php); vendar pa si konkurirajo različne »naravnoprostorske« in »zgodovinsko-politične definicije Alp« (Bätzing 1997, 23 f.). V smislu pregledne in pragmatične razmejitve je bilo raziskovalno področje tega projekta izenačeno z jasno zarisanim območjem veljavnosti Alpske konvencije; »nekonsistentnosti med državami članicami« (Bätzing 1997, 31), ki so zapisane v njej, smo vzeli v zakup; tičejo se bavarskega Predalpja (ki je vključeno), »obsežnejših robnih alpskih področij, kot sta Emmental ali Züriško višavje« ((Bätzing 1997, 32), izključeno) in tudi ravnanja z nekaterimi pomembnejšimi mesti na robu Alp: Luzern in Salzburg sta vključena, Gradec in Biella pa izključena. Perimeter Alpske konvencije si je mogoče prenesti tule. Dejanski cilj projekta pa je zajeti Alpe v tem formalno zamejenem okviru kot jezikovno-kulturni prostor in predstaviti podobnost pripadajočih krajev.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: Zunajjezikovni kontekst