Metodologija

sortiranje/razvrščanje

Prikaži vse zapise

(no Tag)   Zunajjezikovni kontekst   Funkcijska področja   Informacijska tehnologija   lingvistika   spletna stran  


Dopolnilni podatki

Za induktivno raziskovanje kulturnega prostora so demografski in institucionalni podatki zanimivi vedno takrat, ko se jih da georeferencirati. Sem spadajo informacije o zgodovini naseljevanja, še posebej glede na pripadnost cerkvenim in državnim ustanovam. Temeljnega pomena pa so tudi prometne poti, posebej povezave čez prelaze (prim. karto).

Ekološki in geofizikalni podatki so relevantni vedno takrat, ko se jasno nanašajo na naselitveno zgodovino. To je na primer očitno glede na vegetacijske cone, ki dovoljujejo ali zahtevajo določene uporabe (tako npr. alpsko gospodarjenje predpostavlja višinske predele nad drevesno mejo (http://www.slf.ch/forschung_entwicklung/gebirgsoekosystem/themen/baumgrenze/index_DE)).


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: Zunajjezikovni kontekst



Etnolingvistična podobnost

Z etnolingvističnega stališča tega projekta tvorijo osnovni tipi temelj večjezičnega alpskega prostora. V smislu sintetične predstavitve sta predvideni dve različni kvantitativni funkciji kartiranja.
  1. Najprej so zelo pomembne alpske besede; v celoti tvorijo tako rekoč fiktivni idealni tip, ki se mu bolj ali manj približujejo posamezni krajevni govori. Temu ustreza kartiranje stopnjevite podobnosti, ki jo navdihuje predstavitev champ gradient de la gasconité v ALG 6.
  2. Nato je po zgledu ASD kartirana relativna podobnost vseh zapisovalnih krajev med seboj, s tem ko so ugotovljeni in prikazani skupni osnovni tipi poljubnega zapisovalnega kraja in tisti poljubnega drugega kraja kot referenčne točke.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Zunajjezikovni kontekst



Etnolingvistika

"On ne peut pas faire l'histoire des mots sans faire l'histoire des choses" (Jaberg 1936, 23).

V romanistični, predvsem pa v italijanistični raziskovalni tradiciji je bila dialektologija od samega začetka, v Italiji torej vsaj od Giuseppeja Pitréja, vedno zelo tesno povezana z družboslovjem, natančneje rečeno s sociologijo in etnologijo. V tej perspektivi se da celotno geolingvistiko razumeti celo kot poddisciplino nadrejene »etnoznanosti«. Ta izraz, ki je tu uporabljen kot prevod nemškega izraza Ethnowissenschaft oz. italijanskega etnoscienza (iz angleškega ethnoscience, se niti v Italiji niti v Nemčiji ni uveljavil. V zelo prodornem in informativnem priročniku Manuale di enoscienza Giorgia Raimonda Cardona (Cardona 1995) piše:

"[...] il prefissoide etno- permette un'immediata 'etnologizzazione' di qualunque sottodisciplina [...]. L'inglese offre ancora un altro tipo di formazione, quella con folk- (folk-taxonomy), che ha però lo svantaggio di non essere atrettanto facilmente esportabile quanto il suo concorrente grecizzante.
Il termine con etno- copre però due cose distinte, nella letteratura: etnobotanica può significare:
a) una vera botanica scientifica, ma ritagliata sull'habitat, uso ecc. di una specifica etnia;
b) la scienza botanica posseduta da una specifica etnia.
Nel primo caso, il ricercatore è soprattutto un naturalista, che compie il suo lavoro consueto, anche se con una particolare attenzione alle denominazioni locali ecc.; nel secondo il ricercatore è piuttosto un antropologo conoscitivo, che studia come venga categorizzato il mondo naturale da una data etnia; dei dati naturalistici egli si servirà soprattutto per ancorare le classificazioni così individuate a referenti reperibili e riconoscibili anche per chi è esterno alla cultura studiata. [...]
Gran parte dell'analisi etnoscientifica si basa sull'analisi di enunciati della lingua del gruppo [...] " (Cardona 1995, 15 f.; poudaril ThK)

Tako skicirana etnoscienza se v tradiciji Združenih držav Amerike imenuje cultural anthropology (deu. Kulturanthropologie). Posebno v nemškem jezikovnem prostoru pa poleg tega obstaja razlikovanje med Volkskunde za raziskovanje domače kulture ali domačih kultur in Völkerkunde za raziskovanje tujih, posebej še neevropskih kultur. V sodobnosti se zato namesto tega govori o etnologiji s posebnim podpodročjem, imenovanim evropska etnologija (v smislu narodopisja, Volkskunde). Oznaka Ethnolinguistik zato tudi ni enoumna, ker je pogosto omejena na jezikoslovne raziskave neevropskih kultur (prim. Senft 2003), čeprav evropskega naj ne bi izključevala; kategorično ločevanje se glede na naraščajoče množične in obsežne migracijske tokove tako ali tako čedalje bolj kaže kot nesmiselno.

V navedenem Cardonovem odlomku je treba pojasniti neko nejasnost, in sicer v zvezi s prefiksoidom etno-, ki se po eni strani uporablja kot sinonim angleškega folk in po drugi strani v zvezi z etnia. S folk (v folk-taxonomy itd.) je opozorjeno na vsakdanje znanje ali na znanje iz življenjskega sveta ter na šege laikov oz. neznanstvenikov in ravno v tem smislu naj bi tudi Ethnie-, etnija (oz. ethno-, etno-) opozarjalo na kulturne skupnosti vsakdanjega sveta, ne da bi impliciralo idealizirane predstave o homogenosti, starinskosti, socialni zaključenosti itd. Cardonovo razlikovanje (a proti b) še naprej opozarja na dve komplementarni raziskovalni perspektivi v kulturoloških in družboslovnih znanostih.

Skupno se sme dialektološke raziskave v Cardonovem smislu (tudi naknadno) označiti za »etnolingvistične«, če zbirajo in analizirajo jezikovne podatke v tesni zvezi z vsakdanjo kulturo govorcev.

V romanistični tradiciji se je ta usmeritev uveljavila s prototipskim Jezikovnim in stvarnim atlasom Italije in Južne Švice (Sprach- und Sachatlas Italiens und der Südschweiz) (AIS); zaznamuje nedvomno največjo razliko in napredek v primerjavi z ALF, kot je ne brez zanosa zapisal Karl Jaberg. Pasus, pomenljiv glede na samoumevnost AIS in zgodovino znanosti, si vsekakor zasluži, da ga izpostavimo:

"L'importance des «choses» n'a pas échappé à l'esprit de Gilliéron [...] Que Gilliéron ait complètement négligé ce point de vue dans la conception de l'Atlas et qu'il n'en ait tenu compte qu'en passant dans ses autres publications, c'est un fait d'autant plus étrange qu'il connaissait fort bien les «choses» et s'y intéressait passionnément. A-t-il approuvé l'enseignement que Ferdinand de Saussure a tiré de ses incursions dans les domaines limitrophes de notre science, à savoir que la «linguistique a pour unique et véritable objet la langue envisagée en elle-même et pour elle-même», principe qui, malgré l'admiration que j'ai pour le grandsavant genevois, m'a toujours semblé singulièrement rétrécir le champ d'action du linguiste." (Jaberg 1936, 27 f.)

Jaberg izrecno in povsem po pravici kaže na to, da saussurjevski strukturalizem ravno v tej točki ohranja mladogramatične predstave; s stališča sodobne geolingvistike torej poskus, da bi opazovali jezik kot »modul«, ki se ga da izolirati, nikakor ni zaznan kot nova paradigma, temveč naravnost kot tradicionalističen:

"La conception du Petit Atlas phonétique du Valais roman [prav tako Gilliéronovo delo; TK] et celle de l'Atlas linguistique de la France remontent à une époque qui était encore sous l'empire des néogrammairiens, et on sait ce que les néogrammairiens doivent aux sciences naturelles. Ce n'est certes pas un hasard que le Cours de linguistique générale s'en ressente également. M. Jud et moi, nous avions pas ces attaches avec les néogrammairiens, Gilliéron lui-même nous avait aidés à les rompre. Nous étions en revanche fortement impressionnés par les brillants articles de Meringer et de Schuchardt. La réalité des choses était autours de nous. Nous avions nous-mêmes parcouru les pays romans ; nous avions recueilli sur le terrain des observations ethnographiques et folkloriques. Comment en rester aux mots? Tout en sauvegardant le caractère essentiellement linguistique de notre ouvrage, nous croyions devoir fournir à l'historien des mots les données nécessaires pour se faire une idée des choses, afin qu'il ne bâtisse pas dans le vide." (Jaberg 1936, 28).

Smer etnolingvistično usmerjene tradicije italijanske dialektologije se kaže v raziskavi Huga Plomteuxa (Plomteux 1980) Cultura contadina in Liguria, ki je nastala z opazovanjem udeležencev. Etnolingvistično zelo dobro, v primerjavi z drugimi regijami mogoče najbolje je predstavljena Sicilija. Navestii je treba predvsem objavo Fanciullo 1983 in mnoga druga pomembna dela, ki so nastala v okviru atlasa Atlante linguistico della Sicilia; o raziskanih kulturnih tehnikah in tradicijah nas informirajo  Bonanzinga/Giallombardo 2011, Matranga 2011, Sottile 2002 in Castiglione 1999.


(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Zunajjezikovni kontekst



Fotografije

Mediateka VerbeAlpine vsebuje obsežno, nenehno rastočo zbirko georeferenciranih fotografij; ti posnetki izpolnjujejo dvojni namen: po eni strani kažejo na konkretni referent z vsemi njihovimi idiosinkratičnimi posebnostmi, ki so predvsem pri stavbah lahko zelo izrazite; po drugi strani pa naj bi fotografije kar se da nazorno ponazorile koncept in tako postale osnova za pridobivanje nadaljnjih pomenov koncepta. V tej funkciji torej ne gre za to, da bi ponovno prepoznavali specifični referent, torej čisto določen planšarski stan. To bi lahko prej motilo, kajti v tem primeru se informatorji nagibajo k temu, da bi planino poimenovali z lastnim imenom, ne pa, da bi posredovali pomene koncepta. Tveganje je vsekakor pregledno; temeljni nesporazum nastopi dejansko le pri prepoznavanju znanih oseb; tu individualne značilnosti pritegnejo vso koncentracijo opazovalca, tako da je fotografirani spontano in nehote imenovan z imenom (»Saj to je ja Polde!«), ne pa v funkciji, ki jo ima na fotografiji (PLANŠAR). Strogo vzeto bi zato pri pridobivanju pomenov dajali prednost rabi idealiziranih risb namesto fotografij konkretnih objektov; to pa se izjalovi zaradi pomanjkanja ustreznih predlog. Vse upodobitve referentov so povezane s podatkovno zbirko s kategorijami »koncept« in »oznaka«.


(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: Zunajjezikovni kontekst



Gemeinsame Normdatei (GND)

splošno o GND

Indeksiranje knjižnične vsebine v osnovi temelji na dveh stebrih:
  • S pomočjo klasifikacij je mogoče opraviti (grobo) vsebinsko klasifikacijo (DDC) in na primer organizirati seznam literature v zbirkah z odprtim dostopom (RVK).
  • Z dodeljevanjem ključnih besed ali verig ključnih besed (ne več en vogue) je mogoče natančneje opisati vsebino dela (GND).
V letu 2012 so bile v GND združene prejšnje standardne datoteke PND (Personennamendatei = normativna datoteka osebnih imen), GKD (Gemeinsame Körperschaftsdatei = normativna datoteka korporativnih imen), SWD (Schlagwortnormdatei = normativna datoteka predmetnih oznak) in EST (Einheitssachtitel des Deutschen Musikarchivs = zbirka naslovov nemškega glasbenega arhiva). Tako je bilo opuščeno prejšnje ločevanje na standardne podatke za formalno indeksiranje in standardne podatke za predmetno indeksiranje. Danes je na voljo en podatkovni niz na entiteto, ki se lahko uporablja v obeh kontekstih.

O razvoju in praksi podeljevanja

  • Formalni popisovalci, tj. knjižničarji, ki zapisujejo formalne metapodatke o viru, kot so avtor, naslov, leto izida itd., morajo vsaj osebe, povezane z virom (npr. avtor, urednik, slavljenec itd.), povezati z vnosom v GND. Na ta način je oseba jasno identificirana. Če oseba še ni vnesena v GND, se ustvari nova entiteta osebe. V ta namen se zabeleži določen obseg identifikacijskih informacij (npr. življenjski podatki, poklic, dodeljena institucija itd.), ki se, če je mogoče, prevzamejo iz razpoložljivega vira. Vendar je ustrezen vir informacij na primer tudi življenjepis osebe, kateri je objavljen na spletni strani institucije.
  • Predmetni popisovalci so knjižničarji, ki popisujejo vsebino vira. Pri tem se opirajo na naslov vira, vendar ne izključno. Neredko se zgodi, da imajo viri precej zapletene naslove, ki ne nakazujejo dejanske vsebine. Predmetni popisovalci zato običajno nadaljujejo s pregledom vsebine na podlagi naslova, oglasa, kazala, predgovora, začetka, zaključka itd. Nato jih povzamejo v nekaj ključnih besedah. Za iskanje primernih ključnih besed je primerna na primer OGND.
Hkrati DNB (= nemška narodna knjižnica) preizkuša postopke, s katerimi se lahko ključne besede dodelijo avtomatično.

O GND v okviru normalizacije in izmenjave podatkov

Knjižnice so si že zelo zgodaj začele med seboj izmenjevati podatke o indeksiranju. Za to sta potrebna enoten (izmenjevalni) format (MARC) in besednjak (GND), ki standardizira poimenovanja in hkrati rešuje problem sinonimov, homonimov itd. Že nekaj let se podatki ne izmenjujejo le med knjižnicami, temveč tudi med različnimi kulturnimi ustanovami in institucijami znanja. Pri tem GND kot vir podatkov o standardih vse pogosteje uporabljajo tudi arhivi, muzeji itd.; s tem je postal zelo pomemben za digital humanities. (Prim. projekt GND4C: https://www.dnb.de/DE/Professionell/ProjekteKooperationen/Projekte/GND4C/gnd4c.html)
Uporaba standardnih podatkov, zlasti GND, agregatorjem podatkov, kot je Nemška digitalna knjižnica ali bavarikon, omogoča povezovanje objektov iz različnih sektorjev in s tem izboljšanje njihove najdljivosti.
Prednost od GND v tem kontekstu lahko prikažemo z (namišljenim) primerom:
V bavarikonu je na primer portret Martina Luthra in hkrati kovanec s podobo Martina Luthra. Oba predmeta imata za "predmet" Martina Luthra, vendar ju lahko sistem (na preprost način) poveže le, če v obeh primerih v polje dc:subject ni vnesen le niz (string), temveč tudi enolični identifikator, kot je GND-ID (118575449). Če se namesto identifikatorja uporabijo nize, je povsem mogoče, da se med seboj razlikujejo, tj. v teh primerih bi bila mišljena ista oseba, vendar bi se njeni identifikatorji razlikovali. Pogled na stolpec "Druga imena" v zbirki podatkov GND jasno pokaže, da to sploh ni malo verjetno:
http://d-nb.info/gnd/118575449. Človeku ni težko združiti (nekoliko) različnih nizov, za računalnik pa je to večja ovira.

O GND v kontekstu povezanih podatkov (Linked Data)

Čeprav se GND zdaj vse pogosteje uporablja tudi zunaj knjižnic, je oblika zapisov GND, MARC, izrazito domensko specifična in se zunaj knjižničnega sveta ne uporablja. GND Ontologija predstavlja poskus zapolnitve te pomanjkljivosti, da bi bil GND uporaben tudi za uporabo v semantičnem spletu (Semantic Web), saj:

„The need for name disambiguation and entries having an authoritative character is an issue that concerns a lot more communities than the library world. In a growing information society the unique identification and linking of persons, places and other authorities becomes more and more important. The GND Ontology aims to transfer the made experience from libraries to the web community by providing a vocabulary for the description of conferences or events, corporate bodies, places or geographic names, differentiated persons, undifferentiated persons (name of undifferentiated persons), subject headings, and works.“
Ontologija je sestavljena iz sledečih komponent:
  • Koncepti/razredi združujejo dejanske obstoječe primere s skupnimi lastnostmi; npr. "ključna beseda";
  • Primerki/termini, ki predstavljajo dejanske predmete, npr. butter, identificirani z globalnim URI http://d-nb.info/gnd/4009236-7;
  • Relacije povezujejo koncepte in primere med seboj; npr. Butter je identificiran kot objekt razreda "SubjectHeadingSensoStricto" (podrazred razreda ključna beseda) prek naslednje konstrukcije:<rdf:Description rdf:about="http://d-nb.info/gnd/4009236-7"><rdf:type rdf:resource="http://d-nb.info/standards/elementset/gnd#SubjectHeadingSensoStricto"/ß> (prim. http://d-nb.info/gnd/4009236-7/about/rdf).

Ena od prednosti povezanih podatkov (LinkedData) je, da so kodirane informacije neodvisne od jezika. V zgornjem primeru je predmet, ki ga predstavlja izraz Butter, ali z drugimi besedami real world object BUTTER, podrobneje opisan z lastnostmi. Niz (string) Butter se prav tako pojavi v datoteki RDF, vendar le kot Property od vira Butter:
<gndo:preferredNameForTheSubjectHeading rdf:datatype="http://www.w3.org/2001/XMLSchema#string">Butter</gndo:preferredNameForTheSubjectHeading> V primeru uporabe, ko bi poleg nemškega izraza Butter potrebovali tudi italijanski ekvivalent nemškega izraza butter, bi lahko za to preprosto oblikovali drugo trojico (RDF temelji na trojicah), npr. sestavljeno iz vira http://d-nb.info/gnd/4009236-7 kot subjekt, rdfs:label xml:lang="it" kot predikat in dobesednega (LIteral) (niza) burro.

Ob domnevi, da bi Biblioteca nazionale Firenze s svojim tezavrom Nuovo Soggetario Thesaurus ravnala podobno kot DNB z GND, bi lahko vir Butter v GND povezali z virom burro v tezavru Nuovo Soggetario, npr. prek lastnosti owl:sameAs, da bi izrazili, da je v obeh primerih opisan isti real world object BUTTER.
Z Property <skos:broadMatch rdf:resource="http://zbw.eu/stw/descriptor/14957-0"/> je na primer vir GND Butter povezan z virom ZBW Streichfett.

(auct. Sonja Kümmet [UB der LMU] – trad. Eva Jezovnik)

Tags: Informacijska tehnologija Zunajjezikovni kontekst



Georeferenciranje

Bistveno razvrščevalno merilo pri podatkih, s katerimi upravljamo v VerbiAlpini, je georeferenciranje z uporabo širinskih in dolžinskih stopinj. Natančnost tega referenciranja se spreminja glede na tip podatkov, pri čemer pa si načelno prizadevamo za kar se da, do metra natančno referenciranje. Pri jezikovnih podatkih iz atlasov in slovarjev je na splošno možno le sorazmerno približno referenciranje v sorazmerju s krajevnim imenom, pri npr. arheoloških podatkih pa je dejansko možno do metra natančno georeferenciranje. Shraniti je mogoče pike, črte (recimo ceste, reke ipd.) in ploskve. S tehničnega vidika se uporablja predvsem tako imenovani format WKT), ki ga v zbirki podatkov VerbeAlpine s funkcijo geomfromtext() (https://dev.mysql.com/doc/refman/5.7/en/gis-wkt-functions.html) pretvorimo v specifični format MySQL in ga tako shranimo. Do izvoza v formatu WKT pridemo s funkcijo astext() v formatu MySQL.
Referenčni raster georeferenciranja je mreža političnih občin v alpskem prostoru, ki so – po potrebi – lahko predstavljene ali kot ploskve ali kot točke. Osnova pri tem so poteki mej občin po stanju približno leta 2014, ki jih je VerbaAlpina dobila od svojega partnerja, Alpske konvencije. Neprestano aktualiziranje teh podatkov, ki se zaradi neredkih upravnih reform vsekakor zelo pogosto menjajo, je nepotrebno, ker gre s stališča VerbeAlpine samo za geografski referenčni okvir. Točkovna predstavitev rastra občin se izpelje iz občinskih mej algoritemsko in torej sekundarno. Izračunane občinske točke predstavljajo geometrična središča občinskih ploskev in kvečjemu slučajno označujejo glavni kraj ali celo njegovo središče. Po potrebi se lahko skupni podatki posamič ali nakopičeni odslikajo na izračunano občinsko točko. Tako je recimo pri jezikovnih podatkih iz atlasov in slovarjev.


(auct. Thomas Krefeld | Stephan Lücke – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Informacijska tehnologija Zunajjezikovni kontekst



Kartografija

Kartografija je morda ne povsem nesporen, pa vendar zelo zanesljiv postopek jezikovne geografije, saj služi enako dokumentiranju kot tudi vizualizaciji prostorskih odnosov (prim. prispevke v Lameli 2010). Običajni postopki se jasno ločijo po jedrnatosti; pri tako imenovanih »analitičnih« kartah so prikazane jezikovne (delne) izjave, tako da je v ospredju predvsem dokumentacija, razkrivanje dejanskih prostorskih odnosov med dokumentiranimi oblikami pa je prepuščeno bralcu. Pri tako imenovanih kartah s točkovnimi simboli pa so s »sintetičnimi« dodelitvami simbolov neposredno izraženi prostorski odnosi med posameznimi izjavljalnimi vidiki. Kvantitativne odnose se da izraziti le tako. Spletno kartiranje kombinira oba postopka, ker na prvi pogled sicer kaže »sintetične« karte, na drugi pogled – po kliku na simbol – pa omogoča dostop do (delne) izjave.
Hevristični potencial kartografije je dokajšen; zato je uporabniku VerbeAlpine dana možnost, da na sinoptičnih kartah kombinira in kopiči različne podatkovne razrede iz ene kategorije (npr. več osnovnih tipov) ali iz različnih kategorij (npr. zunajjezikovne in jezikovne podatke).
Poleg eksaktno georeferenciranega referenčnega rastra občinskih mej je (od različice 16/1) predstavljen navidezno georeferencirani raster v satasti obliki, ki sicer prikazuje približen medsebojni položaj občin, hkrati pa vsakemu področju občine dodeljuje idealizirano ploskev vsakokrat enake oblike in velikosti.

S tem se ponujata alternativna postopka kartiranja, ki imata prednosti in slabosti in zaradi likovnih možnosti ponujata tudi določen sugestivni potencial: topografska predstavitev zaradi natančnosti daje boljši vpogled v konkretno prostorskost s pogosto zelo posebnimi profili zemljišča, posameznimi prehodi, poteki dolin, nedostopnimi dolinskimi konci itd. Satasti zemljevid pa omogoča abstrahirano vizualizacijo podatkov, ker izenačuje velikosti občinskih ploskev in tudi poselitvenogeografska kopičenja oz. razpršitve. To je še posebej koristno pri kvantitativnih zemljevidih, saj velikost ploskve pri zaznavanju nehote povzroči vtis kvantitativne pomembnosti.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika spletna stran Zunajjezikovni kontekst



Obzorje vednosti

Ta portal informira v treh različnih razsežnostih:
(1) o zunajjezikovni resničnosti (»stvareh«),
(2) o konceptih ali vsebinskih kategorijah, ki niso vezane na posamezne jezike ali narečja,
(3) o jezikovnih izrazih raziskovanih jezikov in narečij.
Ločena obravnava (2) in (3) je temelj, saj relevantni koncepti nikakor niso vedno zastopani (»leksikalizirani«) s specifičnimi oznakami na celotnem raziskovalnem področju; tako recimo na obsežnih področjih bavarskega področja ni poimenovanja za tako imenovani skutni sir, izdelan iz sirotke (prim. alemansko Ziger, italijansko ricotta, francosko sérac), medtem ko npr. za svežo, še neoblikovano sirno maso (bavarsko Topfen, nemško Quark) v romanskih narečjih pogosto ni poimenovanja in ga tudi standardna italijanščina ne pozna. Odnos med (1) na eni strani ter (2) in (3) na drugi je kdaj celo bolj problematičen, kot je videti na prvi pogled; tako včasih najdemo jezikovne izraze z nejasnim pomenskim statusom, ker iz zapisov ne izhaja, ali gre za oznake konceptov ali pa morda vendarle za poimenovanja stvari. Tako je npr. v primeru, ko govorec celotno planino, recimo tisto, ki jo uporablja sam, imenuje z eno samo generično besedo kot munt (dobesedno) ‘gora, hrib’ ali pa kot pastüra ‘pašnik’.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: lingvistika Zunajjezikovni kontekst



Raziskovalno področje

»Doslej še ni bila napisana obsežna in koherentna zgodovina Alp« (http://www.hls-dhs-dss.ch/textes/d/D8569.php); vendar pa si konkurirajo različne »naravnoprostorske« in »zgodovinsko-politične definicije Alp« (Bätzing 1997, 23 f.). V smislu pregledne in pragmatične razmejitve je bilo raziskovalno področje tega projekta izenačeno z jasno zarisanim območjem veljavnosti Alpske konvencije; »nekonsistentnosti med državami članicami« (Bätzing 1997, 31), ki so zapisane v njej, smo vzeli v zakup; tičejo se bavarskega Predalpja (ki je vključeno), »obsežnejših robnih alpskih področij, kot sta Emmental ali Züriško višavje« ((Bätzing 1997, 32), izključeno) in tudi ravnanja z nekaterimi pomembnejšimi mesti na robu Alp: Luzern in Salzburg sta vključena, Gradec in Biella pa izključena. Perimeter Alpske konvencije si je mogoče prenesti tule. Dejanski cilj projekta pa je zajeti Alpe v tem formalno zamejenem okviru kot jezikovno-kulturni prostor in predstaviti podobnost pripadajočih krajev.

(auct. Thomas Krefeld – trad. Peter Weiss)

Tags: Zunajjezikovni kontekst



Tropaeum Alpinum

Tropaeum Alpinum (https://www.wikidata.org/wiki/Q747588; gl. H. Philipp, RE 7A,1 [1939], Sp. 661sl., pod Tropaea Augusti; E. Meyer, RE Suppl. 11 [1968], Sp. 1269, pod Tropaeum Alpium) je spomenik zmage, zgrajen po porazu barbarskih plemen, ki so naseljevala alpsko regijo (pohod [kasnejšega cesarja] Tiberija in Drusa [njegovega mlajšega brata] leta 15 pr. n. št.; glavni viri: Cassius Dio 54, 22 in Strabon 4, 6, 6–9; 7, 1, 5) je bil zgrajen po sklepu senata in rimskega ljudstva v čast cesarja Avgusta kmalu po letu 7/6 pr. n. št. (po napisu je bil sklep sprejet v 17. letu njegove tribunicia potestas, tj. med 26.6.7 in 25.6.6 pr. n. št.). Ostanki monumentalne zgradbe, prvotno visoke okoli 50 metrov, stojijo v francoskih Primorskih Alpah visoko nad Monakom pri vasi La Turbie neposredno na prelazu Col d'Èze (512 m nad morjem; Märtin 2017, str. 119).




Rekonstrukcija od Tropaeum Alpium v muzeju La Turbie. Na podstavku je prepoznaven napis, ki ga obravnavamo v nadaljevanju.
(od Matthias Holländer – Fotografiral sam, Copyrighted free use, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=37407992)


Iz vidika VerbaAlpine je posebej zanimiv spomeniški napis (približno 20 x 4 metre), ki je pritrjen na spomenik (CIL V 7817 = EDCS-05401067; Foto), ki navaja imena takrat podrejenih plemen. Ta napis je samo delno ohranjen, poleg tega pa so ostanki na nekaj manj kot 170 fragmentov razbiti. Celotno besedilo pa je posredoval rimski pisatelj Plinij Starejši v svoji Naturalis Historia (Plin. NH 3, 136 sl.), tako da je rekonstrukcija fragmentiranega napisa lahko uspela.




V večjih delih rekonstruiran napis na podstavku Tropaeum Alpium
(slika: Stefano Costa https://www.flickr.com/photos/47912543@N00/11358571655/in/pool-1876758@N22, licenca: https://creativecommons.org/licenses/by-sa/2.0/)

Odsevi plemenskih imen, ki so omenjena v napisu, so se deloma ohranili do danes v poimenovanju krajev ali regij v alpskem prostoru, tako da je tudi zaradi tega v nekaterih primerih mogoče z določeno gotovostjo določiti lokacijo posameznih naselitvenih prostorov. Z vidika jezikoslovja je to lahko pomembna informacija za raziskave substratov (prim. Krefeld, Thomas [2018]: Geschichte des romanisch-germanischen Sprachkontakts. Vorlesung dh-lehre. Version 8 [27.08.2018, 17:03]. https://www.dh-lehre.gwi.uni-muenchen.de/?p=53255&lv=8&v=8#p:5).

Odlomek iz Plinija, ki navaja besedilo napisa, se glasi takole (Plin. na navedenem mestu; rešitev kratic v okroglih oklepajih je moja, črke [sledijo], ki so prisotne le na napisu na Tropaeum Alpium, so podčrtane; prekinitve vrstic so označene z navpičnimi črtami; oštevilčenje v oklepajih za imeni stebel je od mene):

(136) Non alienum videtur hoc loco subicere inscriptionem e tropaeo Alpium, quae talis est:

IMP(eratori) · CAESARI DIVI FILIO AVG(usto) | · PONT(ifici) · MAX(imo) · IMP(eratori) · XIIII · TR(ribunicia) · POT(estate) · XVII | · S(enatus) · P(opulus) · Q(ue) · R(omanus) |· QVOD EIVS DVCTV AVSPICIISQVE GENTES ALPINAE OMNES QVAE A MARI SVPERO AD INFERVM PERTINEBANT SVB IMPERIVM P(opuli) · R(omani) · SVNT REDACTAE · | GENTES ALPINAE DEVICTAE TRVMPILINI (1)· CAMVNNI (2) · VENOSTES (3)· VENNONETES (4)· ISARCI (5)· BREVNI (6)· GENAVNES (7)· FOCVNATES (8) · | VINDELICORVM GENTES QVATTVOR (9)· COSVANETES (10)· RVCINATES (11)· LICATES (12)· CATENATES (13)· AMBISONTES (14)· RVGVSCI (15)· SVANETES (16)· CALVCONES (17) · | BRIXENETES (18)· LEPONTI (19)· VBERI (20)· NANTVATES (21)· SEDVNI (22)· VARAGRI (23)· SALASSI (24)· ACITAVONES (25)· MEDVLLI (26)· VCENNI (27)· CATVRIGES (28)· BRIGIANI (29)· | SOGIONTI (30)· BRODIONTI (31)· NEMALONI (32)· EDENATES (33)· VESVBIANI (34)· VEAMINI (35)· GALLITAE (36)· TRIVLLATI (37)· ECDINI (38)· | VERGVNNI (39)· EGVI (40)· TVRI (41)· NEMATVRI (42)· ORATELLI (43)· NERVSI (44)· VELAVNI (45)· SVETRI (46).

(138) Non sunt adiectae Cottianae civitates XV, quae non fuerant hostiles, item adtributae municipiis lege Pompeia.

(izd. C. Mayhoff, Stuttgart [Teubner] 1906; besedilo edicije Loeb [zugangsbeschränkt])


prevod

Na tem mestu se ne zdi nerazumno dodati napis iz Tropaeum Alpium, ki se glasi takole:
Imperatorju Cezarju, božanskemu sinu, Avgustu, Pontifexu Maximusu, ko je 14-krat prejel cesarsko aklamacijo in 17-krat izvršil tribunsko oblast, sta senat in rimsko ljudstvo, ker so pod njegovim vodstvom in vrhovnim poveljstvom vsa plemena v Alpah, ki so se raztezale od zgornjega do spodnjega morja, prišla pod oblast rimskega ljudstva, (postavila ta spomenik). Poražena alpska plemena: [seznam imen].
Ni dodanih 15 kotijskih občin, ki niso bile sovražno nastrojene in so bile (že) dodane municipijem z zakonom Lex Pompeia.
(prevod Stephan Lücke)


Plinij verjetno ni videl besedila od napisa na samem spomeniku, temveč originalni dokument v arhivu v Rimu. Na to nenazadnje kažejo tudi neskladja med besedilom napisa in tistim, ki ga je posredoval Plinij.

Z "mare superum" je mišljen Jadran, "mare inferum" je pa Tirensko morje (gl. Georges, pod mare; primerjaj tudi Plinijevo ubeseditev [NH 3, 133]: verso deinde in Italiam pectore Alpium iuris Euganeae gentes, quarum oppida XXXIIII enumerat Cato. Metaforo "prsi Alp" [v pokrajini Euganei, to je približno današnji Veneto/Friaul] je dobro razumeti, če si Alpe predstavljamo kot velikana, ki leži na levi strani, njegova glava pa je obrnjena proti jugu in se nahaja ob "zgornjem" morju. V tem smislu leži Tropaeum Alpium ob "vznožju" Alp in tudi ime italijanske dežele Piemonte [za to navedbo se zahvaljujem Thomasu Krefeldu] dobi posebno, doslej verjetno redko zaznano konotacijo; Vendar je treba priznati, da je bilo poimenovanje "Piemonte" za danes tako imenovano regijo v antiki in srednjem veku očitno neznano Treccani pod Piemonte), tako da je podrejanje zajelo plemena skoraj v celotnem alpskem loku. Vendar se zdi, da je bila izključena regija vzhodno od Brennerja, v Plinijevi metafori "Caput Alpium". To regijo je eno leto pred Drusovo in Tiberiovo vojno premagal Publij Silij Nerva, pri čemer se zlasti Norik ni upiral (gl. Junkelmann, Die Legionen des Augustus, 1986, str. 63 in 70 [non vidi]);

Nekatera od navedenih plemen so omenjena tudi v starodavnih literarnih virih in jih je mogoče na podlagi tega lokalizirati. V nadaljevanju številke za imeni označujejo položaj v napisu. Trumpilini (1) in Camunni (2) so po Pliniju (NH 3, 134) plemena Evganejev. Plinij (prav tam) poroča o Lepontih (19) – njihovo ime naj bi nekateri izpeljali iz grške besede ZAPUSTITI, PUSTITI ZA SEBOJ (λείπω), ker naj bi pri prehodu Alp v Heraklovem spremstvu ostali zadaj, ker so jim zaradi mraza zmrznile okončine – da so se naselili blizu izvira Rone. Plinij (loc. cit. 135) imenuje Uberi (20) (v besedilu napisa VIBERI) kot del, torej verjetno pleme, Leponcev, kar jih po eni strani kaže kot ljudstvo, hkrati pa je v nasprotju z napisom na Tropaeum Alpium, kjer so navedeni kot gens. Presenetljivo je, da sta se Leponti in Uberi očitno naselila v neposredni bližini eden drugega in sta tudi v napisu Tropaeum Alpium imenovana takoj drug za drugim. To med drugim odraža geografsko logiko, ki je neločljivo povezana s to ureditvijo (gl. spodaj). V 3, 135 Plinij omenja tudi Vennonenses, ki so bili pleme Raetov in so se skupaj s Sarunetes naselili blizu izvira Rena. Da bi jih bilo mogoče poistovetiti z Vennonetes (4) iz napisa, pa je zelo malo verjetno, kot bo razvidno iz naslednjega. Končno Plinij (NH 3,135) poroča, da so bili Turi, omenjeni v napisu, pleme Ligurijcev, ki je torej že živelo nekje na območju Primorskih Alp.

Poleg novic iz antičnih virov nam sodobna toponimija ponuja tudi namige o lokaciji poselitvenih območij omenjenih gentes. Ime Trumpilini (1), o katerih Plinij pravi, da so bili pleme Evganov, na katere še danes spominja Colli Euganei zahodno od Padove, je mogoče povezati z imenom doline Trompia nekoliko zahodno od Gardskega jezera (gl. Thomas Krefeld). Severno od doline Trompia je dolina Camonica, katere ime po vsej verjetnosti izvira iz Camunni (2). Ponovno na severu je Vinschgau, italijansko Val Venosta, ki ga zlahka povežemo z Venostes (3). Isarci (5) se prilegajo reki Isarco, levemu pritoku Adiže, ki izvira pri Brennerju. Brenner pa je morda dobil ime po reki Breuni (6).

Vindelici (9) so dobro znani po rimskem imenu za Augsburg, Augusta Vindelic(or)um. Ker gre za prebivalce Alp, moramo njihovo naselitveno območje iskati nekje na severnem robu Alp, neposredno južno od Augsburga. Vprašljivo je, ali je treba vpis VINDELICORVM GENTES QVATTVOR razumeti kot naslov in s tem naslednje štiri Gente razumeti kot Vindelicer. To bi lahko podprli z dejstvom, da je eden od teh spodaj omenjenih Gentesov, Licates (12), zagotovo veljal za vindelijsko pleme (Strab. 4,6,8: ἰταμώτατοι δὲ τῶν μὲν Οὐινδολικῶν ἐξητάζοντο Λικάττιοι καὶ Κλαυτηνάτιοι καὶ Οὐέννωνες, τῶν δὲ Ῥαιτῶν Ῥουκάντιοι καὶ Κωτουάντιοι [izd. Loeb [omejen dostop]). Zelo verjetno so se naselili nekje v dolini Lech (lat. Licca), torej na območju, ki bi ga pričakovali kot naselitveno območje Vindeličanov. V skladu s tem bi bili tudi Cosuanetes (10), Rucinates (11) in Catenates (13) Vindeličani in bi jih bilo treba iskati v ožji ali širši okolici doline Lech (natančnejša lokalizacija očitno še ni mogoča). Dodatno podporo k domnevi, da je VINDELICORVM GENTES QVATTVOR treba razumeti kot naslov, lahko vidimo v analogiji z GENTES ALPINAE DEVICTAE, ki uvaja seznam imen. Tudi ta odlomek ima očitno značaj naslova. Poleg tega VINDELICORVM GENTES QVATTVOR, tako kot GENTES ALPINAE DEVICTAE, stoji na začetku vrste napisov.

Brixenetes (18) je drugo ime Brigantijev, ki so svoje ime prenesli na ime mesta Bregenz ob Bodenskem jezeru (HLS, pod Brigantii; za navedbo se zahvaljujem Thomasu Krefeldu). Thomas Krefeld loc.cit. povezuje Val Leventina z imenom Leponti, kar se zelo dobro ujema s Plinijevim sporočilom, da so živeli blizu izvirov Rone. Nazadnje Thomas Krefeld prepozna ime Caturiges (28) v imenu francoske vasi Chorges v bližini Gapa.

Tudi območja poselitve številnih drugih v napisu omenjenih gentes je mogoče vsaj približno georeferencirati, čeprav obstaja nevarnost krožnih razmišljanj. Če si te približne lokacije narišemo na zemljevid in ga nagnemo za približno 90 stopinj proti zahodu, prepoznamo logiko, ki jo vsebuje napis (številke se ponovno nanašajo na vrstni red, v katerem so omenjene v napisu. Turkizne številke označujejo plemena, katerih lokalizacija je bila izpeljana izključno na podlagi geografske logike od napisa; lokalizacije ni mogoče razumeti dobesedno, temveč je povsem nejasna):

slika:tropaeum_alpium_karte-2.jpg
Približna lokacija alpskih plemen na zemljevidu, ki je nagnjen za 90 stopinj v levo
(Osnova zemljevida: Google Earth; Download der kmz-Datei)

Podvržena plemena so navedena po vrstnem redu od "zgornjega" morja do "spodnjega" morja, kar se natančno ujema z besedilom napisa: GENTES ALPINAE OMNES QVAE A MARI SVPERO AD INFERVM PERTINEBANT. Spomenik zmage simbolično stoji prav na mestu, kjer so živela zadnja plemena, in tako slikovito postavlja vzklik pod seznam.Lokacija torej ni naključna, poleg tega pa je bila idealno izbrana tudi zato, ker se je nahajala na zagotovo zelo prometni kopenski in morski poti (spomenik je zelo dobro viden z morja). Tropaeum Alpium se je nahajal natanko na najvišji točki ceste Via Iulia Augusta, zelo pomembne cestne povezave, ki jo je Avgust zgradil le nekaj let pred postavitvijo Spomenika zmage (leta 13 pr. n. št., torej takoj po zmagovitem zaključku Drusove in Tiberiove kampanje pozno poleti leta 15 pr. n. št.) in je povezovala Italijo s pokrajino Gallia Narbonensis.

Edina stvar, ki je sprva res moteča, je omemba plemena Ambisontes (14), saj se tradicionalno domneva, da je njihovo naselitveno območje v Saalfeldski kotlini in tako povsem izven sicer doslednega zaporedja od vzhoda proti zahodu oz. od zgoraj navzdol. Ta lokalizacija očitno izhaja iz odlomka v Geographici Klavdija Ptolemaja (2,13,2: Κατέχουσι δὲ τὰ μὲν δυσμικώτερα τῆς ἐπαρχίας ἀπὸ ἄρκτων ἀρχομένοις Σεούακες καὶ Ἀλαυνοὶ (Ἀλανοὶ) καὶ Ἀμβισόντιοι, τὰ δὲ ἀνατολικώτερα Νωρικοὶ καὶ Ἀμβίδραυοι καὶ Ἀμβίλικοι.). Zagotovo gre tu za napačno identifikacijo (že Theodor Mommsen, CIL III 2, str. 588, je posumil, da ambizonti, ki jih omenja Ptolemaj, niso enaki tistim na Tropaeum Alpium).Glede na položaj 14 na seznamu Tropaeum Alpium bi bilo treba njihovo naselitveno območje iskati precej bolj zahodno, mogoče v Spodnjih Engadinah ali sosednji avstrijski dolini reke Inn. Poleg tega so bili Ambisontes, ki jih omenja Ptolemaj, morda pleme Noričanov, za katere vemo, da so se brez odpora podredili že eno leto pred velikim alpskim pohodom, na katerega se nanaša Tropaeum Alpium, ki je bil del pohoda Publija Silija Nerve.

Druga noriška plemena v napisu niso omenjena, zato bi bili Ambizonti edino noriško pleme, omenjeno v napisu, kar bi bilo že samo po sebi sumljivo. Nazadnje je treba opozoriti, da napis iz Tropaeum Alpium govori o "Ambisontes", medtem ko Ptolemaj govori o Ἀμβισόντιοι, v latinskem ekvivalentu torej Ambisontii. Plemenska imena, ki so si med seboj zelo podobna, so za alpsko območje potrjena tudi drugod (prim. Vennonenses in Vennonetes [4]).

Kolikor mi je znano, naslednja plemena, omenjena v napisu, še niso bila natančneje določena: Clucones (17), Acitavones (25), Sogionti (30), Brodionti (31), Nemaloni (32), Veamini (35), Gallitae (36), Ecdini (38), Egui (40), Nematuri (42), Oratelli (43), Nerusi (44), Velauni (45), Suetri (46). Na podlagi geografske logike, ki je razvidna iz napisa iz Tropaeum Alpium, pa je zdaj mogoče vsaj približno določiti lokacijo teh plemen. Glede na to je območje naselitve od Clucones (17) nekje v Graubündnu, najverjetneje v dolini Rena v bližini Churja. Acitavones (25) bi lahko živeli nekje južno od Mont Blanca v zgornjem delu doline Aosta ali celo Isère. Sogionti (30), Brodionti (31), Nemaloni (32) bi bilo treba iskati na območju južno od Gapa, druga doslej omenjena doslej ne locirana plemena pa spet južneje od njega na območju Primorskih Alp.

Po Pliniju na napisu manjkajo tisti, ki so se med pohodom do Rimljanov obnašali prijateljsko. Posebej (vendar ne poimensko) je omenjenih 15 plemen Cottii (glej Georges, pod cottius), katerih središče poselitve je bilo v dolini Susa (Segusio) jugozahodno od Torina (Märtin 2017, str. 108). Imena od skupaj 14 plemen Cotti so zapisana na napisu (CIL CIL V 7231; Vpis v Epigrafsko bazo podatkov Heidelberg) na Avgustovem loku v Susi je ohranjen (iz leta 9/8 pred našim štetjem). Omenjene so: Segovii, Segusini, Belaci, Caturigi, Medulli, Tebauii, Adanatii, Savincatii, Ecdinii, Veaminii, Venisami, Iemerii, Vesubianii, Quadiatii.

Lex Pompeia, ki ga omenja Plinij, mora biti tako imenovani Lex Pompeia de Transpadanis, zakon iz leta 89 pred našim štetjem, ki ga je uvedel konzul Pompej Strabon (oče Pompeja Velikega) (prim. E. Weiss, RE 12,2 [1925], Sp. 2403, pod Lex Pompeia [1]; G. Rotondi, Leges publicae populi Romani, 1912 [ponatis 1962] str. 342 [non vidi]). Predmet zakona je bila podelitev latinskega državljanstva zaveznikom Rimljanov, ki so živeli severno od reke Pad v konfederalni vojni (91-88) (prim. Luraschi, Giorgio [1980]. Sui destinatari della c.d. Lex Pompeia de Transpadanis. In: Atti del II seminario romanistico Gardesano, str. 267-292. Milano [non vidi]). V tem pogledu je ta zakon dopolnilo Lex Iulia de Civitate Latinis et Sociis Danda iz leta 90 in Lex Plautia Papiria de Civitate Sociis Danda (89 pr. Kr.), s katerima so plemena oz. ljudstva, ki so živela v Italiji južno od reke Pad, dobila latinsko državljanstvo.

Napis iz Tropaeum Alpium razlikuje vsaj dva različna statusa v zvezi z naštetimi imeni. Večina imen je očitno "gentes", torej plemena. Vendar pa vnos "Vindelicorum gentes quattuor" kaže, da je "gentes" načeloma lahko delitev večje enote, ki jo verjetno lahko imenujemo "ljudstvo". Morda je treba kot "gentes" v osnovi razumeti tudi kotijske civitates, o katerih govori Plinij. Različno poimenovanje je verjetno mogoče razložiti s spremenjenim pravnim statusom, ki je bil posledica podelitve latinskega državljanstva (civitas < civis !).

(auct. Stephan Lücke – trad. Eva Jezovnik)

Tags: Zunajjezikovni kontekst